UVOD
Starost cerkve Sv. Gregorja, po sedaj znanih podatkih, mi mogoče določiti z natančno letnico. Niti ne vemo njenega stavbenika. Nekateri pisci jo postavljajo ob bok večji skupini ižanskih cerkva, ki je bila omenjena proti koncu srednjega veka. To so: cerkev Sv. Ruperta na Sarskem (1482), cerkev Sv. Lenarta na Gornjem Igu (1498) in cerkev Sv. Jakoba v Strahomeru. Poleg njih se v tem obdobju omenjajo še cerkev Sv. Gregorja na Dobravici, Sv. Urha na Kremenici in Sv. Mohorja in Fortunata v Mateni.
Med domačini Dobravice se iz roda v rod, od ust do ust ohranja živa legenda o nastanku njihove cerkve. Po razgovorih z domačini različnih generacij se legenda glasi takole: Na mestu sedanje cerkve (natančneje, ob njenem robu zahodne stene) je nekoč stala lična kapelica posvečena Sv. Gregorju. Okrog kapelice jaše lepega dne grofna (grofica) in svetniku govori: "Gregorček, Gregorček, ti se boš meni umaknil. Na tem mestu bom zidala štalo (hlev) za moje konje. " Ko je grofica po končani ježi želela razjahati, se je konj nenadoma splašil in poskočil. Grofica je tako nerodno padla s konjskega hrbta, da si je zlomila nogo. Nesrečna grofica se je zaobljubila, da bo ukazala postaviti cerkev takoj, ko se ji kost pravilno zaraste in noga lepo pozdravi. In res, noga se zaceli, grofica iz hvaležnosti sezida cerkev na sedanjem mestu (konec legende).
Hlev pa je bil resnično postavljen tam, kjer je sedaj hiša domačije Virantovih.
Seveda zgodbi ne gre v celoti verjeti. Daje pa možnost, da tako velike cerkve ni bilo mogoče postaviti le z darovi kmetov, pač pa je bila potrebna izdatna pomoč gosposke.
Danes predstavlja podružnična cerkev Sv. Gregorja baročno arhitekturo z bogato oblikovano vhodno fasado ter z zvonikom prizidanim k zaključku prezbiterija.
Zametki sedanje cerkvene stavbe segajo v zadnje desetletje 15. stoletja ali še dlje. To bo še ugotovila stroka. Takrat se je stavba podrejala gotski arhitekturi in njenim zakonitostim. Z uveljavitvijo baroka je bila cerkev deležna številnih prezidav. Za osvetlitev tega obdobja so izrednega pomena vizitacijski zapisniki takratnih ljubljanski škofov, zlasti Janeza Tavčarja, Tomaža Hrena ter predvsem Rinalda Scarlichija (1630-1640). Slednji je v svojem pontifikalnem protokolu, za katerega je vizitacijo cerkve Sv. Gregorja, dne 21.julija 1631 kot pete cerkve v tistem dnevu, opravil škofov avditor Maximus Rigus, med drugim zapisal:
• da ima cerkev dva oltarja:
- glavni oltar, ki je posvečen Sv. Gregorju in nima kamnite menze, ne križa,
ne tabel s tihimi molitvami, niti zelenega prta,…
- stranski oltar na epistolni strani, v čast Sv. Kancijanu, ni posvečen in je ozek,
• da je cerkev vsa temna. Ima tri prav majhna okna,
• da ima cerkev en zvon, itd
Ker je škof Rinaldo Scarlichi dosledno uvajal barok, zato se kar vrste navodila, kaj naj v cerkvi prezidajo, poderejo in povečajo. Tako je naročil, da se na oltarju v prezbiteriju ne mašuje brez prenosnega kamna z relikvijami, da se nabavi vse potrebno, kar je za oltar predpisano, da se mora stranski oltar podreti. Ozka okna je ukazal razširiti, jih zastekliti in prirediti, da se odpirajo in zapirajo.
Za glavni oltar je bilo potrebno nabaviti tudi table tihih molitev.
Cerkev je v naslednji desetletjih, celo stoletjih spreminjala podobo po okusu novega umetnostnega sloga - baroka. Stavbi je bil dozidan zvonik, ki je dobil baročno streho.
Tako sedaj gledamo pobaročno zgradbo, ki jo je potrebno tudi sedaj vzdrževati.
Cerkvena zunanjščina
Cerkev Sv. Gregorja stoji na vrhu vzpetine, do katere nas pripelje asfaltirana pot, ki se vije med vaškimi domačijami, ležečimi na pobočni terasi. Bolj ko se približujemo cerkvi, bolj nas preseneča njena velikost.Tridelno arhitekturo sestavljajo cerkvena ladja, prezbiterij in zvonik. Zunanje mere so: dolžina 16 m, širina 9,60 m in višina okrog 10 m. Najširši del predstavlja ladja, ki se poševno lomi in oži v prezbiterij, na katerem koncu je zvonik.
Svetloba v cerkveno ladjo prihaja skozi dva pravokotna okna na zahodni in dva okna na vzhodni fasadi. Nad vsakim oknom je tik pod napuščem še polkrožno okno. Vhodna (severna) fasada ima eno veliko okno nad vhodnim portalom. Podobna kombinacija pravokotnih in polkrožnih oken se ponovi v prezbiteriju, le da je prisotna po ena vertikalna kombinacija na zahodni in vzhodni strani.
Zvonik se vrašča v zaključno steno prezbiterija. Na vrhu ima kovinsko kapo zvonasto-volutastega tipa.
Vhodna (severna) fasada je bogato oblikovana s tipičnimi baročnimi elementi: pilastri, nišami za kipe in portalom.
Na sredini fasade je kamnit portal z vklesano letnico 1753 na prečnem nosilcu. Masivna lesena vrata imajo na prečni letvici vrezano letnico 1822. Verjetno so bila takrat izdelana in montirana.
Nad portalom je veliko okno, ki daje svetlobo na koru. Vhodni portal in okno nad njim obdajata z vsake strani po en pilaster. Na vsakem vogalu fasade se kvišku vzpenjata po dva pilastra, ki vsi skupaj dajejo videz, da s kapitlji podpirajo ostrešje. Razgibanost kompozicije povečata dve niši za kipa, vsaka na eni strani vhoda, nekako na sredini višine fasade.
Iz ostankov barv je razvidno, da so bile stene fasade nekoč rdeče, pilastri, okenske in vogalne obrobe, niše in strešni zidec pa bele barve.
Sedanje stanje fasade daje prav žalosten videz. Ponekod omet že odpada, drugod
Je stena povsem zbledela, ne tretjem mestu pa se vidi grobi omet zaradi popravila poškodb, ki jih je povzročila strela. Celo obnovitvena dela zaradi bombardiranja med drugo svetovno vojno so tudi še zaznavna.
Ko pride tujec ali obiskovalec v vas in zagleda takšno cerkev, se začudi: " Ali je tukaj vera mrtva? Tako veliko cerkev imajo, pa je povsem zanemarjena." Ob pogledu na njeno zunanjščino, ga je celo strah vstopiti. Morda je notri vse razbito ! Toda resnica je povsem druga. Vaščani z vsemi močmi cerkev vzdržujejo. Sproti složno opravljajo vsa nujna dela. Celo sledijo razvoju; uredili so električno zvonjenje. Streho redno vzdržujejo tako da nikjer ne zamaka. Ampak problem je v njihovi majhnosti. S tem pa finančni nemoči za tako veliko delo kot je obnova fasade.
Prezbiterij
Prezbiterij je pravokotne oblike (notranje mere: 5,20 m x 5,90 m) in ima strop prečno obokan. Svetloba prihaja z leve in desne strani skozi že prej omenjena okna. Prostor se proti ladji odpira s slavolokom. Tla so opečna in za stopnico višja od tal v cerkveni ladji. Za glavnim oltarjem je narejen prehod v zvonico, ki služi kot zakristija, v katero je mogoč vstop tudi skozi zunanja vrata. V zakristiji je omara za mašni inventar in klečalnik. Cerkev ima dva keliha, od katerih se eden nahaja v župnišču na Igu. Ta je zelo star, saj datira iz leta 1677. Svetloba prihaja skozi zamreženo okno.
Prostor prezbiterija zapolnjuje veliki oltar iz leta 1764. Po nastanku se nekoliko približuje ižanskemu, predvsem pa se uvršča med značilne kranjske kompozicije z gladkimi in svedrastimi »obraščenimi« stebri, z vazami in zastorom. Značilno za ta čas je oblikovana tudi atika z Marijinim kronanjem in Sveto trojico. Zelo razgibane so rokokojske table.
Oltarna miza je kamnita in oblečena v les. Oltarni nastavek, ki ga sestavljata dva stebra ( zunanji je gladek, notranji pa svedrast) na vsaki strani osrednje niše, se ukrivlja v prostor in svojo tlorisno obliko podčrtuje z ostro zalomljenim ogredjem.
Nišo zapolnjuje kip Sv. Gregorija I. Velikega, ves v zlatu. Upodobljen je v papeškem oblačilu, s knjigo v svoji levici in škofovsko palico v desnici. Ozadje niše je poslikano s številnimi angeli, ki se prikazujejo izza zastora. Na svetnikovi levici je na stropu niše naslikan golob (simbol Sv. Duha, ki ga je navdihoval). Niša je okvirjena z zlatim večslojnim okvirom, ki je na zgornji strani polkrožno izbočen.
Niša hrani dva zanimiva podatka:
V knjigi, ki jo svetnik drži v roki, je zapisano ime ljubljanskega pozlatarja in slikarja Antona Mihaela Fayenza in letnica 1764. Za Antona Mihaela je znano, da je povsod nastopal kot slikar in pozlatar. Postavlja se vprašanje ali ni morda tudi avtor plastike. Ali so bili Fayenzi tudi rezbarji, mora raziskati stroka.
Če dobro pogledamo na podstavek, na katerem stoji kip Sv. Gregorja, opazimo na obeh straneh dve »vazici«. Danes res služita v ta namen, saj so vanju zapičene umetne rože. Toda to nista vazici, pač pa ostanka hrustančevja poznega 17. stoletja. Lahko se sklepa, da sta ostanka dela stebra, ki je bil postavljen na predhodnem oltarju. Ko so stari oltar podirali, so verjetno ta dva elementa uporabili v novem oltarju kot spomin na starega. Človeška iznajdljivost pa ju je spremenila v vazici.
Nišo sta včasih zapirali tudi dve oltarni sliki, ki sta sedaj shranjeni na koru.
Prva oltarna slika predstavlja Sv. Gregorja, sedečega na vrvežu oblakov, ki se dvigujejo nad pokrajino. Svetnik drži v desni roki gosje pero, z levico pa knjigo podprto s skrčeno levo nogo. Angel mu nosi škofovsko palico. V ozadju je v višini glave Sv. Duh v podobi goloba, ob robu slike pa izza oblakov kukajo angelske glavice. Slika je kompozicijsko zelo podobna sliki Ignacija Lojolskega na stranskem oltarju. Primerjavo obeh slik bomo videli pri obravnavi omenjenega stranskega oltarja.
Druga oltarna slika je slika Brezmadežne Marije, delo F. Blaznika iz leta 1902. Stoječi Mariji se okoli nog ovija kača, ki v gobcu drži jabolko. Iz oblakov prinašata Mariji dva angela vsak svoj šopek rož, nad glavo pa ji angela v belem držita kito iz cvetja. Marija ima okrog glave sij in dvanajst belih zvezdic.
S tem je oltarna niša s kipom in slikami predstavljena. Nad njo je napisna kartuša z rezbarsko bogatim okrasjem okvira. Znotraj je na temnem polju z rdečimi in zlatimi črkami napisano: IN HONOREM DEI AC SANCTI GREGORII PLEBS PIA IGGENSIS POSVIT, kar v prevodu pomeni: » V božjo čast in v čast Svetemu Gregorju je postavilo pobožno ižansko ljudstvo." Iz kombinacije zlatih črk, ki istočasno pomenijo tudi rimske številke, lahko določimo leto postavitve oltarja, torej 1764.
Kipu Sv. Gregorju, patronu cerkve, stojijo ob strani štirje svetniki, vsi v belem. Na desni strani Sv. Gregorja je bližji Sv. Sebastijan (Boštjan), zunanji pa je Janez Nepomuk, mučenec. Bližji na levici je Sv. Rok, bolj oddaljen pa Frančišek Ksaverski.
Od celotne oltarne kompozicije nam je ostala neznana še atika, ki se vzpenja v višino na volutastih zavojih. Njen nastavek tvorijo zastor v ozadju, okrasne cvetlične vazice in angelski glavici na vsaki strani centralne figuralike. Osrednji dogodek atike je nadzemski prizor Marijinega kronanja v kombinaciji s Sveto trojico. Opazno je živahno gubanje oblačil. Obrazi, zlasti Marijin, so izdelani po baročnem lepotnem idealu – široka oblika in poudarjene ličnice ter resnobni videz. Kodravost oblakov, na katerih so akterji kronanja in močno gubanje oblačil daje nekakšno vznemirjenost celotni kompoziciji, ki se prenaša na sedeča angela ob strani.
Pri glavnem oltarju je omembe vredna še ena izrazito kranjska posebnost. To so izrezljani okviri za kanonske table. Ljudstvo jim reče tudi »grabljice« zaradi značilne razvejane oblike in ker iz njih rastejo držaji za sveče. Naše table so zlasti bogato oblikovane, saj so nastale v času rokokojske ornamentike. Na oltarni mizi obstajajo še druge table, ki že na prvi pogled kažejo, da se ne vklapljajo v glavni oltar, pač pa so iz istega obdobja kot table na stranskih oltarjih. Pri podrobnem pregledu srednje table opazimo na njeni hrbtni strani letnico 1836. Torej so skoraj tričetrt stoletja mlajše od glavnega oltarja.
V prezbiteriju je poleg glavnega oltarja zanimiva tudi prižnica. Pripeta je na levo steno slavoloka. Dostop je po ozkih lesenih stopnicah. Na stranicah prižnice, ki so obrnjene proti cerkvenemu prostoru, so slike evangelistov s svojimi značilnimi ikonografskimi simboli, pod njimi pa so zapisana njihova imena.
Cerkvena ladja
Ko se odločimo pogledati v notranjost cerkve, vstopimo v cerkveno ladjo (notranje mere: 9,40 m x 7,45 m). V zadnjem delu ladje je kor, ki ga podpirata dva kamnita stebra. Na kor se povzpnemo po ozkih stopnicah. Zgrajen je bil leta 1829, kar je zapisano v kartuši na korski steni, ki je okrašena z elementi štuka: žafranski trak, storži in ušesasti motivi. Na koru je običajno prostor za pevce. Prav tako pa je hramba obeh slik glavnega oltarja, ki sem jih predhodno že omenil. Rad bi pa podal informacijo, da na koru čaka boljše čase tudi bandera, ki je v obupnem stanju, da je ni več mogoče uporabljati. Bandera nosi letnico 1875 in napis: » S. GREGORI ORA PRO NOBIS.«, v prevodu: Sveti Gregor, prosi za nas.
Dobro sta ohranjeni le sliki na banderi, ki, predstavljata Sv. Gregorja na eni in Sv. Kozma in Damjana s Kristusom v sredi na drugi strani. Škoda, da se bandera ne obnovi!
Na levi strani pod korom, za vhodnimi vrati, sameva spovednica starejše izvedbe. V cerkev je prišla iz cerkve Sv. Simona in Jude na Pijavi Gorici, ko so tam dobili novo.
Ladja je preko slavoloka povezana s prezbiterijem. Ob vsaki strani slavoločnega zidu sta postavljena stranska oltarja. Na levi strani, gledano proti glavnem oltarju, je stranski oltar posvečen Sv. Kozmu in Damijanu, mučencema. Na desni strani pa je oltar Sv. Ignacija Lojolskega, utemeljitelja jezuitskega reda.
V ladji so postavljene lesene klopi v dveh vrstah in sicer pet na »ženski« strani in štiri na moški. Tla ladje so opečna. Na eni opečnici pred stopnico prezbiterija je letnica 1886 in črki G.P. Morda je to leto polaganja in začetnici izvajalca.
Posebno zanimivost predstavlja omarica na vzhodni steni cerkvene ladje v bližini stranskega oltarja. V njej so majhni kipci domačih živali, ki so jih priporočili vaščani Sv. Kozmu in Damijanu, priljubljenima ljudskima zdravnikoma in morda tudi Sv. Roku kot zaščitniku proti kužnim boleznim pri ljudeh in živini.
Oglejmo si stranska oltarja. Levi oltar, gledano proti glavnemu oltarju, je posvečen Sv. Kozmu in Damijanu. Na oltarni mizi so kanonske table, verjetno iz prve polovice 19. stoletja. Celotni oltarni nastavek je stenska slikarija s po dvema stebroma na vsaki strani oltarne slike. Stebri nosijo atiko upodobljeno z zastorom, volutastoma zavojema in okrasnima vazama. Nad rokokojsko školčevino in verigo oblakov je upodobljen trpeči Kristus, ki mu ob straneh angelčka privzdigujeta zastor. Povsem na vrhu je narisan baldahin. Oltar ima namesto niše okvirjeno oltarno sliko, ki predstavlja Kristusa s križem v sredini, ob straneh sta Sv. Kozma in Damijan. Svetnika sta upodobljena v dolgih oblekah, obšitih s kožuhovino. V roki držita zdravniško stekleničko in zdravniško orodje. Ob oltarni sliki sta na vsaki strani na steni narisana angela, ki držita v roki stekleničko in nekakšno rastlinsko zdravilno vejico.
Kdaj je oltar nastal, kdaj je bil posvečen in kdo je avtor tako stenske kot platnene slikarije, se zaenkrat še ne ve.
Desni stranski oltar je postavljen v čast Sv. Ignaciju Lojolskemu, utemeljitelju jezuitskega reda. Oltar je po kompoziciji in celo barvah popolnoma podoben levemu oltarju, le da je v atiki upodobljena Žalostna mati božja; namesto angelov ob straneh sta prikazana Sv. Jakob (s školjko na ogrinjalu in bučo-steklenico za pasom) na Ignacijevi desni strani in Sv. Janez Nepomuk, na levi strani.
Sv. Ignacij na oltarni sliki stoji na oblakih, angel mu drži knjigo, v kateri piše: »OMNIA AD MAIOREM DEI GLORIA«, kar pomeni: Vse k večji časti božji. To je geslo Sv. Ignacija, v katerem so zaobsežene najbolj vidne poteze njegovega značaja.
Tudi kanonske table so povsem enake. Stenska slikarija je zlasti v spodnjem delu močno načeta, tako da se že zelo težko prepozna svetnika ob okvirjeni oltarni sliki.
Oba oltarja v ladji sta očitno delo enega avtorja. Obstaja pa velika kompozicijska podobnost slike I. Lojolskega s sliko v glavnem oltarju, ki upodablja Sv. Gregorja.
Zvonik
Tretji in najmlajši arhitekturni element celotnega stavbnega sosledja je zvonik (zunanje mere: 4,40 m x 4,40 m), ki je prizidan k zadnji steni prezbiterija. Kdaj je bil sezidan in od katerega stavbenika je, dosedaj še ni ugotovljeno. Položaj zvonika je dokaj nenavaden. Redko je zvonik podaljšek prezbiterija. Spodnji del zvonika je funkcionalno izkoriščen za zakristijo. Vhod v stolp je po zunanjih lesenih stopnicah, ki vodijo v "prvo nadstropje". Od tu vstopimo skozi vrata v notranjost stolpa in se po notranjih stopnicah povzpnemo do zvonov.
Stolp je gladek brez venčnih zidcev. V nadstropju, kjer so v jarme vpeti trije zvonovi, je na vsaki steni podolgovato, zgoraj polkrožno zaključeno okno. Stolp pokriva kovinska kapa zvonasto-volutastega tipa. Streha je zvonasta, na njej je ozek pas, na katerem so volute, vrh krasi trikotniško zalomljena piramida, na kateri je dvakrat proti vrhu odebeljena čebula. Špico tvorijo jabolko kot podstavek lepo izdelanemu križu. Tak tip strehe se pojavi po sredi 18. stoletja.
Zvonovi
Glavna naloga zvonov je, da naznanjajo bogoslužna opravila in vabijo k molitvi. V prvi dobi krščanstva se je bogoslužje opravljalo na skrivaj, zato je vernike sklical posebni sel. Cerkev je v 6. stoletju dokončno sprejela zvonove v svojo službo, zato jih najprej blagoslovi, da niso le del narave, ampak cerkven predmet.
Sedanje zvonove je cerkev na Dobravici dobila v septembru leta 1924. To so trije jekleni (železni) zvonovi, ki tehtajo 1000 kg, 600 kg in 350 kg. Naročeni so bili v livarni na Jesenicah.
Na sebi ne nosijo nobenega napisa ali podobe, razen kratici K.I.D., kar pomeni: Kranjska Industrijska Družba, to je izdelovalka zvonov.
Dela na cerkvi v novejšem času
Da je cerkev dočakala današnje dni, jo je bilo potrebno nenehno vzdrževati in popravljati. Prizanesle ji niso strele, niti vojne vihre, pa tudi starost je kazala prepad. Vendar, ker želijo vaščani ohraniti božji hram tudi prihodnjim rodovom, so vsakokrat z združenimi močmi rešili še tako brezupen primer. Veliko drobnih, a prepotrebnih del je šlo v pozabo, a so bila narejena nesebično in z ljubeznijo. Naj na tem mestu naštejemo le večja dela v povojnem času:
Leto 1942 - Druga svetovna vojna cerkve ni obšla. V času poletne ofenzive (junij/julij)
so Italijani strahotno granatirali Dobravico. Na cerkev je padlo 12 granat, od tega jih je šest zadelo zvonik. Pod cerkvijo je bilo v zemlji videti več kot 150 lukenj od granat. Vaščani so slutili, da bo prišlo do hude ure, zato so boljše stvari ( elektromotorje, stroje, orodja,..) shranili v cerkev v upanju, da je tu najbolj varno. Po končanem napadu so prišli naslednji dan v vas Italijani. S tankom so odprli cerkvena vrata in vse stvari odnesli, vaščane izselili, vas pa zažgali. Cerkev pa ne.
Cerkveno ostrešje je bilo zelo hudo poškodovano. Močno je zamakalo v ladji. Da ne bi cerkev povsem propadla, je takratni ključar leta 1945 najbolj poškodovane mesta zasilno prekril z deskami, saj drugega sploh ni bilo.
Leto 1952 - Prvo prepotrebno delo na cerkvi po končani vojni je bila izdelava nove strehe. Toda šele leta 1952 so se vaščani toliko opomogli, da so lahko napravili novo ostrešje. V ižanski kroniki za to leto zasledimo: »Odločili so se vaščani, da ostrešje popravijo s pomočjo nabirke lesa. Največ se je trudil ondotni ključar Janez Ciber. Sami so stesali les in s pomočjo tesarja Primca in nekaterih sosedov postavili novo ostrešje. Sedaj je streha na cerkvi v redu. Potrebna bi bila nova streha tudi na stolpu.«
Za pokritje strehe je bila potrebna kritina. Kolikor je ostalo nepoškodovanih starih strešnikov, so jih uporabili, vendar za tretjino (morda četrtino) strehe pa jih je zmanjkalo. Le-te so dobili od strehe na stari ižanski šoli. Namreč, stara šola je bila med vojno požgana. Ko so jo želeli popraviti, so potrebovali les za ostrešje.. Dobršen del lesa so preskrbeli Dobravčani v zameno za manjkajočo kritino na cerkvi.
Leto 1964 - Tega leta se je napravila nova streha tudi na stolpu. Stara je bila zaradi starosti in vojne že popolnoma uničena. Izdelali so novo ostrešje in dali novo pločevino, ki jo je plačalo župnišče. Kronika je zabeležila: »Vaščani so zelo pomagali z delom, lesom in prehrano delavcev.«
Leto 1955 - V cerkev je večkrat udarila strela, ki je povzročila veliko škode. Kronika pravi: »Na Dobravici je sredi zime ponoči v cerkveni stolp udarila strela, odskočila v cerkev in napravila veliko škode. Z veliko težavo se je popravil strelovod.«
Leto 1992 - Strela ni prizanašala niti kasneje. Ob ponovnem udaru je močno
poškodovala stolp in sosednjo hišo. Zato so leta 1992 izdelali povsem nov sistem strelovodne zaščite. Župnišče je prispevalo material in plačalo strokovnjake, vaščani so pomagali z delom (izkop dveh krakov dolžine 50 m).
V tem letu je cerkev dobila elektriko. Sredstva sta prispevala takratna Krajevna skupnost in župnišče, vaščani pa so izdatno pomagali pri delu (izkop, polaganje kabla v zemljo,..). Ko je cerkev dobila elektriko, so domačini že razmišljali o ureditvi električnega zvonjenja. Sami so uredili vso elektroniko, izdelali program zvonjenja in izvedli potrebno pripravo zvonov za avtomatsko pozvanjanje. V delo so se z veliko vnemo in zagnanostjo vključili mlajši rodovi Dobravčanov.
Leto 1999 - Na novo so izdelali stopnice in podeste v stolpu, vrata v zakristijo in vrata v zvonik ter nova okna in polkna v zvoniku.