UVOD
Ko se po cesti z Iga podamo skozi vas Staje in na koncu vasi ostro zavijemo levo, nas rahlo vijugasta cesta preko skrbno obdelanih polj ižanskega vršaja pripelje do Iške vasi (sl. 1). Vas šteje 325 prebivalcev ( Krajevni leksikon Slovenije, Lj. 1995) in je oddaljena 3 km od Iga, 9 km od Škofljice in 12 km od Ljubljane.
Iška vas ( povpr. nadmorska višina 315 m) leži na robu Ljubljanskega barja, na jugovzhodnem delu Ižanske ravni, prodnate ravnice, ki jo je v dolgih stoletjih nanesla reka Iška, ki prav tu spremeni svoj značaj: iz hitro tekoče vode postaja nižinska reka z minimalnim strmcem in s širšo strugo, obdano z vrbišči in logi. Vse naplavine je reka vztrajno trgala hribovju, ki po ugotovitvah Antona Melika, našega najvidnejšega geografa, lahko že predstavlja začetek dinarskega kamninskega masiva. S tem svojim delovanjem si je reka zarezala strmo sotesko, Iški Vintgar, eno najlepših in še najbolj neokrnjenih področij ižanskega območja.
Ob prihodu v vas nas sprejme kapelica roženvenske Matere božje na desni strani ceste, ki je ne moremo prezreti. Le lučaj naprej opazimo cerkev Sv. Križa, romansko po zasnovi, a povsem pobaročeno. Pot nas popelje ob šoli, ki ima na podboju vrat vklesano letnico 1898, dalje skozi lepo urejeno vas z odcepom do cerkvice Sv. Mihaela, ali naprej, mimo gasilskega večnamenskega doma, v romantični Iški Vintgar, na drugo stran pa v Strahomer.
Iška vas je ena od vasi novonastale občine Ig z upravnim središčem na Igu(nekoč Studenec).
Pogled v preteklost
Oglejmo si kratek pregled življenja Iške vasi skozi stoletja, čeprav njena zgodovina sega globoko v prazgodovinsko obdobje.
Če preskočimo obdobje kolišč, ki z Iško vasjo, vsaj glede arheoloških najdb, ne izpričujejo neposredne povezanosti, pa zasledimo že v bronasti dobi (na
Slovenskem od okoli leta 1850 do ok. 800 pred Kristusom), ko so kolišča propadla, prve otipljive dokaze kulture žarnih grobišč (ok. leta 1200 pr.Kr.).
Najdbe v okolici Iške vasi izpričujejo prvo obljudenost in stalno naseljenost. Za svoja naselja so si takratni prebivalci izbirali višine nad barjansko ravnino in same barjanske osamelce.
Odkritja (lončenina, kosi železne žlindre ( Ig - Pungert, Staje, Matena....,tudi Gornji Ig, Iška) v železni dobi ( od okoli 800 pr. Kr.) potrjujejo domnevo, da je prebivalstvo tudi v tem času vztrajalo v neposredni bližini obljudenih krajev iz prejšnjih obdobij. Ljubljansko barje je bilo na pomembnem stičišču glavnih poti med Jadranom, vzhodnimi Alpami in Podonavjem. Tod je potekala živahna trgovina
Pomembni najdbi iz tega časa sta igla s trombastim zaključkom in poznolatenska fibula. Železnodobna je verjetno postojanka na Gornjem Igu.
V tem času so tod prebivali Iliri, prvo znano ljudstvo. Za njimi so prišli Kelti okoli leta 400 pr. Kr.. Etnično so za mlajšo železno dobo izpričani na južnem obrobju ljubljanskega barja keltski Tauriski, ki s svojimi imeni, izpisanimi na epigrafskih spomenikih, potrjujejo svojo prisotnost in vpetost v področje ižanskega vršaja v času prvega stoletja pred prelomom letoštetja, pred rimsko zasedbo.
Rimska osvojitev in utrditev oblasti na podkrimskem območju sta prinesli prve oblike razredne družbe (sužnjelastniški red), antično civilizacijo, romanizacijo prebivalstva in večjo naseljenost zaradi gradnje za imperij pomembnih cest, tako vicinalnih kot itinerarskih. Vzcvetelo je po imenu neznano naselje na Igu - vicus. Številni rimski kamniti nagrobniki med Igom, Stajami in Iško vasjo kažejo na velikost in moč naselja.
Iz časov preseljevanja narodov po propadu rimskega imperija je doslej znanih najdišč le malo.
S prihodom prednikov Slovencev je podkrimsko ozemlje doživljalo v času zgodnjega srednjega veka podoben razvoj kot preostala slovenska pokrajina južno od Alp. Po Samovi zvezi (623-658) in državni tvorbi Karantaniji, ki je zajemala tudi naše področje, je sledila pokoritev frankovski monarhiji ter pokristjanjenje poganskih Slovanov.
V času fevdalizma je Iška vas najprej pripadala velikemu gospostvu
Spanheimov. Po izumrtju rodbine (1269) so se njihovi ministeriali-upravitelji osamosvojili, zemljiška posest se je močno razdelila, tako da je imelo v Iški vasi svoje posesti več gospostev : iški gospodje, turjaški, ortneški, cerkev, nemški viteški red, beneficij Sv. Trojice v ljubljanski stolnici,....
Edini ostanki svobodonjakov na tem področju so bili kosezi.
Med ljudstvom se je močno ohranil spomin na turške čase in njihovo nadlogo.
Prvi manjši roparski vpadi Turkov v južne predele slovenskega ozemlja so bili že v letih 1408 in 1411. To so bili pohodi manjših skupin, ki so načrtno ropale in vse uničevale, da bi pripravile invazijo na Avstrijo in Benetke. Ko so Turki skupaj z Bosanci leta 1415 napadli Ogrsko, se je en del vojske oddvojil, napadel slovensko ozemlje in prišel celo do Ljubljane. Posebno težka so bila leta od 1469 do 1483, ko so Turki skoraj vsako leto, včasih pa celo po večkrat, pridrveli v naše kraje in ropali ter načrtno uničevali deželo. Taki vpadi - v največjem, leta 1478, je po oceni zgodovinarjev prišlo od 15.000 do 24.000 turških vojakov plenit Koroško - so bili zelo hitri in nepričakovani ter dobro pripravljeni. Turki so imeli vodiče, ki so poznali kraje in utrdbe, poleg tega pa so poznali tudi politično situacijo. Njihova taktika hitrega umika po roparskem vpadu je onemogočala učinkovito organiziranje obrambe. Mesta so se skrivala za močno utrjenimi obzidji, graščaki pa so se zapirali v gradove.
Preprosti kmetje so večinoma ostali na milost in nemilost plenilcem. Predvsem v začetku so se v stiski zatekali v neutrjene cerkve, ki so vsaj nekaj časa predstavljale oviro manjšim skupinam turških roparjev. Kasneje so z grmadami, ki so jih kurili na dobro vidnih gričih, in z drugimi znamenji oznanjali nevarnost. Po letu 1471 so kmetje začeli postavljati svoje lastne tabore, katerim je gosposka (fevdalci, cerkveni oblastniki) močno nasprotovala. Ne glede na še vedno pretečo turško nevarnost so tako kranjski deželni stanovi v spisu 2. januarja 1515. leta sklenili, da bodo prosili cesarja, naj po svojih komisijah pregleda tabore, ki so jih kmetje zgradili za zavetje pred Turki, ter "ukaže podreti tiste, ki niso dovolj utrjeni za obrambo pred sovražnikom".
Turško obdobje ni obšlo ižanskega področja. Na ta strahotni čas nas spominjajo nekatera krajevna imena (Paške ulice, Gradišče, Kurešček, ...), ljudsko izročilo in tudi zapisi.
Pri ljudskem izročilu je, glede na stoletja, ki nas ločijo od časov turških vpadov, najtežje ločiti resničnost od izmišljenih pripovedi. Marsikatera povest se je spremenila ali pa so ji dodali nove dogodke, ki so jih šele potem pripisali Turkom. V naših krajih je poznana povest o Paških ulicah ( kmet naj bi iz zasede ubil turškega pašo, ki je prijezdil mimo), o Krvavi peči (kjer naj bi Turki vrgli s skale dve deklici v Iško), itd. Resničnost obeh pripovedi je nemogoče preveriti. Lahko so spomin na kasnejše dogodke; vseeno pa nam pripovedujejo o trpljenju ljudi in pojasnjujejo stanje v času turškega ropanja in strahovanja.
Zapis o sledovih udarcev turških sekir na vratih cerkve v Iški vasi, v katero so se zatekli ljudje, in ki so jih odstranili leta 1682, posreduje že Valvasor, Ehre, VIII, 157.
Značilnosti obdobja kapitalizma so za Iško vas povsem enake kot za celotno ižansko področje.
Prve omembe vasi
Prvo pisno omembo Iške vasi zasledimo 27. septembra 1321. leta kot ze Ige in dem dorfe, z nemškim imenom se prvič poimenuje 18. novembra leta 1369 kot Igdorff, slovensko ime je prvič zapisano kot Ischka uass leta 1498.
Seveda pa je starost naselja na mestu sedanje vasi (ali v njeni bližini) dosti višja kot jo omenjajo prvi pisni dokumenti. To nedvomno potrjuje tudi poskusno izkopavanje pri cerkvi Sv. Mihaela v oktobru 1985, kjer najdeni grobovi časovno sodijo v obdobje od 1. do 4. stoletja. Res je, da je pri staroselski naselitvi Iške vasi v rimskem času še nejasno, kje je točno mesto zaselka. To bi odkrilo sistematično izkopavanje. Morda bi takemu naselju odgovarjal grič Griža pri cerkvi Sv. Križa.
Reka Iška
Čeprav reka Iška kmalu zapusti območje Iške vasi, ji le sledimo do izliva v Ljubljanico, predvsem pa njenemu zgodovinskemu teku.
Reka Iška se prvič listinsko omenja leta 1260 kot "wasser das genant ist in der deutsch Eys".
Kot vse reke barjanskega področja je tudi Iška, ki je bila v preteklosti veliko bolj vodnata, pogosto poplavljala in spravljala v jezo in obup obdelovalce polj ter njihove gospodarje. Zato so že v rimskih časih marsikatero reko "izravnali", ji odstranili okljuke, jo prestavili in jo uredili tudi za plovbo (n.pr. Ljubljanica, Ižica), s tem pa tudi zmanjšali poplavljanje. Prvo večjo melioracijo po rimskem prizadevanju zasledimo po letu 1780, ko so začeli s pripravami na izsuševanje.
Stara struga reke Iške je potekala svojčas, pred letom 1780, od vasi Iška na Iško vas ob cerkvi sv. Križa, mimo Staj, ob sedanji Juhovi kapelici, dalje severno od nekdanjega grofovskega parka Zidana gorica in naprej na Iško
Loko proti Kožuhovi sovodnji, kjer se je izlivala v Ižico. Še sedaj se na zemljišču lahko vidi smer nekdanje struge, ki pa se je z oranjem in zasipavanjem že precej zravnala.
Reka je poleg poplavljanja nanašala prod, trgala bregove in tudi odnašala rodovitno prst z grofovskih polj, zlasti pri Stajah, zato so morali tlačani na grofov ukaz prestaviti reko od Male vasi pod Krim mimo vasi Strahomer, Vrbljene in Tomišelj. Tako je reka Iška ob vstopu na barje morala napraviti velik lok do svojega prvotnega izliva v Ižico.
V devetdesetih letih 18. stoletja je dal Jakob Čurn, upravitelj turjaške graščine, izkopati od Tomišlja do Ljubljanice nov, premočrten jarek, “da bi po preloženi strugi spuščal drva v Ljubljano”. Graben pa ni bil usmerjen k Ižici, temveč naravnost v Ljubljanico, imenovan Jankovičev graben. Toda zavoljo znane Iškine ponikalnosti večji del leta v njeni strugi ni bilo toliko vode, da bi se vozila po njej suha slamica, kaj šele hlodovina.
CERKVENA STAVBA
Uvod
Cerkev sv. Mihaela prvič zasledimo v pisnih virih 29. junija leta 1353 kot "Ig in dem dorf pei sand Michel". Vendar je njena arhitektura starejša od 14. stoletja; njene korenine segajo morda v 13. ali celo v konec 12. stoletja.
Sedanja cerkvena stavba predstavlja ubranost treh velikih evropskih arhitekturnih slogov : romanike, gotike in baroka.
Romanski preprosti ladji so na vzhodni steni prislonili današnji gotski prezbiterij na mestu romanske polkrožne apside. Na zahodni strani je bil nad glavnim in edinim vhodom dodan v zgodnjebaročnem 17. stoletju zvonik, ki pa kaže še renesančne poteze.
Dolžina cerkve je 14,20 m, njena širina pa je 7,10 m (sl. 2).
Kot gradbeni material so za zidavo cerkvice v visokem srednjem veku porabili množico rimskih kamnov, ki so v davnini označevali grobove staroselskih poganskih Ižancev.
Arheološka izkopavanja ( v oktobru 1985) ob sami cerkvi so postregla z najdbo treh rimskih žarnih grobov. Še bolj zanimivi so sledovi prekopanih okostnih grobov in predvsem razbita zgodnjekrščanska oljenka. Prav ta lučka dokazuje, da so že v drugi polovici 4. stoletja na tem prostoru oznanjali vero v Odrešenika. Tako tudi patrocinij sv. Mihaela ni slučaj, saj simbolizira misijonsko delo, čas pokristjanjevanja poganskih domačinov v zgodnjem srednjem veku.
Cerkev, ki jo obkroža danes do tal porušen in deloma z grmičevjem zaraščen obodni zid iz apnenčastih lomljencev, na prvi pogled s svojo zunanjostjo potrjuje rek : " Videz vara." Ko prestopimo kamniti prag masivnih vhodnih vrat, imamo kaj videti (sl. 3). Zgradba, kljub majhnosti, v svojih nedrih daje gostoljubje lapidariju, zbirki ižanskih rimskih nagrobnih spomenikov, ki so jih v bojazni pred dokončnim propadom po letu 1957 začeli zbirati na tem mestu.
Poznosrednjeveške freske na severni in južni ladijski steni se ubrano skladajo z rebrastim obokom prezbiterija, ki ga zapolnjuje baročni leseni "zlati" oltar.
Stoletja so ljudje darovali, se odpovedovali, gradili, predvsem pa verovali in molili, da so izmolili ta sveti kraj, ki ga ni moglo uničiti ne kopje Rimljana, ne handžar Turka, ne top Italijana, niti ne sovraštvo brata na nasprotni strani. Ohranimo čistost kraja našim otrokom !
Zunanjščina
Cerkev sv. Mihaela stoji na travnatem zemljišču ob vznožju hribovja, ki se na vzhodu vzpenja proti Golanski planoti. Lega ni naključna, saj je ob južnem delu obzidja vicinalna cesta, ki vodi proti Bloški planoti in Cerknici.
Sama zunanjščina cerkvene arhitekture obiskovalcu ne pove prav dosti, razen morda, da stoji pred sosledjem posameznih stilnih elementov, ki tvorijo celoto in s svojo mistično ubranostjo vzbudijo interes pogledati še v notranjščino. Ko človek neodločno omahuje na travniku pred cerkvijo, mu še najbolj padejo v oči vzidani rimski kamni v južni in zahodni steni cerkve in v nosilcu polslopa zvonika. S tem si prebudi zanimanje za to majhno, molčečo, a bogato izrazno kulturno-umetnostno in zgodovinsko lepotico.
Cerkev je nepravilno krožno obrobljal obodni zid, ki je ponekod do tal porušen in zaraščen z grmovjem. Na zahodni strani je povsem zravnan in zakrit z zemljo, tako da ga ni več mogoče niti opaziti. Nekoč je predstavljal dokaj visoko in močno obzidje, zidano iz velikih, delno obdelanih ali samo lomljenih apnenčevih skal in malte. Pri vhodu skozi obzidje je bil vzidan kip, figura angela, kot poroča M. Zois. Kip je bil gotski, narejen iz peščenjaka in visok okrog 45 cm. Delno se je videla še polihromacija. Baza kipa je bila poškodovana, saj je rabila za brušenje nožev. Kip je še videl tudi France Stele ob svojem obisku 28. maja 1922, kar je razvidno iz njegovih zapiskov. Bil je že močno poškodovan, toda preživel je prvo svetovno vojno. Nadaljna usoda kipa je podobna, če ne celo enaka, usodi kipov iz cerkve, ki so, vsaj za zdaj, izginili neznano kam.
Ob arheološkem izkopavanju je južni del zahodne sonde segal prav do temeljev cerkvenega obzidja. Takrat so opazili, da kamni, ki sestavljajo obzidje, kažejo dva čela, kar vzbuja možnost, da je bil zid dvakrat grajen.
Kakšna je bila okolica cerkve v preteklosti, vemo bolj malo. Viri o tem so skopi. Še največ se izve iz vizitacijskih protokolov ljubljanskih škofov. Tako ob obisku škofa Rinalda Scarlichija in njegovega avditorja Maximusa Rigusa v cerkvi Sv. Mihaela 21. julija leta 1631 izvemo, da je stal pred vrati na prostem neposvečen oltar, ki ga je ukazal takoj podreti in kamne zložiti na zid okoli cerkve.
Fasada je dobila sedanji videz pri obnovi po velikem ljubljanskem potresu leta 1895, ko je bila cerkev deležna temeljitejšega popravila, kar je vidno pri vbočenem pristrešku ladje in prezbiterija. Vendar je od tega minilo že eno stoletje. Stavba že in še kliče po novi obleki.
Ko se odločimo vstopiti še v notranjost in pogledati za fasado, stopimo najprej pod zvonico, nekakšno preddverje, ki jo tvorijo trije arkadni loki na masivnih slopih zvonika, ki je bil ladji dodan v 17. stoletju. Strop je preprost, iz lesenih desk z odprtino za vstop v zvonik. Za ta namen potrebujemo leseno lestev, ker zvonik nima vhoda skozi ladjo.
Sedanji baročni kamniti pravokotni portal pod zvonikom v zahodni cerkveni steni nosi masivna vrata. Ima profilirane robove in na prekladi je zapisana letnica 1692, ki je zelo slabo prepoznavna.
Vrata se odpro. Očesna zenica se razširi, ker je prostor temačen. Po trenutkih prilagoditve se nam vse okoli razkazujejo zanimivosti in ni nam žal, da smo se odločili vstopiti v ta božji hram, hrambo rimske dediščine, gotske in baročne umetnosti, predvsem pa stoletne vere.
Cerkvena ladja
Najstarejši del celotne cerkvene arhitekturne strukture predstavlja njena ladja. Je tipično pravokotna romanska oblika ( 8,00 x 5,30 m; notranje mere ), ki želi s čistimi in preprostimi prvinami izraziti duhovnost svojega časa.
Marijan Zadnikar je v svojih študijah in razpravah zbral številne dokaze o romanskem poreklu cerkve, točneje, njene ladje. Njegove domneve so bile z gotovostjo potrjene ob priliki dokončnega odkritja in restavriranja slikarij leta 1957 na severni in južni notranji steni ladje. Z odstranitvijo beleža in deloma tudi ometa, sta se prikazali v notranjosti cerkve v južni steni dve romanski polkrožni okenci; obe na zunaj zazidani. Vzhodno okno je ohranjeno le v polkrožnem vrhu, sicer pa je uničeno z novejšim, ki je bilo nazadnje razširjeno v večje pravokotno okno, vsekakor v času po baroku. Sedanje okno je že tretje na tem mestu in je enako onim v prezbiteriju. Nad njim se je ohranil le polkrožni ostanek prejšnjega okna; nad tem pa se vidi vrh prvotne romanske ozke okenske odprtine z vitičasto poslikavo.
Da so bila prvotna okna majhna, se lahko razbere iz že citiranega vizitacijskega zapisnika škofa Scarlichija, ko ugotavlja, da je cerkev temna in ima majhna okna. Ker je bil velik zagovornik novega stilnega obdobja - baroka, je ukazal okna razširiti, jih zastekliti in prirediti tako, da se lahko odpirajo in zapirajo. Tako se je začela njihova večkratna prezidava. S temi ukrepi je duh baroka vstopil tudi v to cerkvico in se naselil predvsem na glavnem oltarju.
K sreči se je drugo okno, zazidano z zunanje strani, v celoti ohranilo v svoji prvobitnosti (sl. 4). Svetlobno odprtino mu je omejeval lesen okvir, izrezan iz ene deske, ki je bil vložen v omet in tako zmanjševal svetlobno nišo na vsega 65 x 12-14 cm. Ker je to ohranjeno okno eden najboljših dokazov romanskega izvora cerkvene ladje, si zasluži, da ga nekoliko podrobneje opišemo.
Je značilno pokončno, zgoraj polkrožno zaključeno ter znotraj in zunaj ( če ne bi bilo zazidano ) od vseh strani poševno lijakasto vrezano v steno. S tem je poudarjena masivnost stene in pri majhni svetlobni odprtini je bilo doseženo največje zajetje zunanje svetlobe. Njegovo ostenje je ometano in poslikano z rastlinsko ornamentaliko, ki je kasnejšega datuma. Večina romanskih oken ni bilo zasteklenih in tudi naše ne kaže nobenih znakov zasteklitve. Kot vidimo, je nameščeno zelo visoko v steni, tik pod njenim vrhom oz. ravnim stropom. To je za romanska okna povsem normalno, saj tako postavljena dobro ustrezajo zahtevam varnosti, hkrati po dovajajo v prostor največ svetlobe.
Poleg opisanih oken kot kronski dokaz omenja naš veliki poznavalec romanske arhitekture M. Zadnikar tudi drugotne trditve za spoštljivo starost našega sakralnega objekta.
S svojo vzdolžno osjo, skupaj z oltarnim prostorom, ki je nekoliko zamaknjen, je objekt skoraj popolnoma točno orientiran, to je, obrnjen proti vzhodu, kar je značilnost srednjeveških cerkva.
Da ladja ni obokana, se vidi lahko že na njeni zunanjščini. Stene nimajo talnega zidca, tako značilnega za obokano gotsko ladjo. V romaniki so imele ladje praviloma raven strop. Tak je tudi v naši cerkvi. Ni poslikan, ampak le pobeljen. S tem je bilo pravo romansko občutje strogih asketskih linij še bolj izraženo. Takrat je bila ladja prazen prostor, brez klopi. V njej zbrani verniki so stali in v borni svetlobi je bilo zaznati le valovanje množice zgaranih in zgubanih teles.
Tlak v ladji je iz pravokotnih opečnih zidakov, ki so položeni v poševnih vrstah (s prekrivanjem na polovici glede na stranski steni). Od tal v prezbiteriju so nižja za eno pohodno stopnico.
Sedanji prezbiterij je vidno prizidan k ometani vzhodni ladijski steni. M. Zadnikar domneva, da je imela cerkvica glede na kulturni prostor, v katerem je nastala, polkrožno apsido, ki jo je zamenjal današnji prezbiterij, postavljen v gotiki.
Na starost cerkve opozarjajo tudi številni drugotno vzidani rimski spomeniki. Nekateri služijo kot močni nosilni elementi, drugi pa so bolj v okras. Arheološka najdba treh rimskih žganih grobov tik ob cerkvenih temeljih dokazuje prisotnost rimskih spolia prav pri sv. Mihaelu, ki so jih ob gradnji cerkvice uporabili in nikakor pripeljali s prostora ižanske nekropole. Večina njih je sedaj v cerkvi v lapidariju, nekateri pa še krasijo cerkveno pročelje.
Pri restavriranju stenskih slikarij leta 1957, so pod fresko ometom iz 16. stoletja naleteli na pobeljene stene, kar daje slutiti bližino romanskega časa.
Nenazadnje je dober kažipot pri razkrivanju starosti cerkvene arhitekture njen patron. Med "romanske" patrocinije prištevamo tudi sv. Mihaela, ki se pojavlja v krajih z dolgo poselitveno kontinuiteto in trdno zasidranostjo poganstva z močnim odporom pokristjanjevanju.
V notranjosti ladje so bile leta 1957 v pripravah za ureditev lapidarija iških rimskih napisnih kamnov dokončno odkrite že prej ugotovljene, vendar dotlej pod beležem skrite stenske slike na južni in severni steni ter fragmentarno ohranjene na južni polovici slavoločne stene.
Na severni steni je vse do sedanjega stropa naslikan Pohod Treh kraljev, ki se kompozicijsko kaže v ponavljanju motiva treh konjenikov s spremstvom in se zaključi s poklonom Mariji in detetu na skrajni vzhodni strani.
Na južni steni so prizori tudi razporejeni v enem samem pasu in so uokvirjeni ter med seboj ločeni z več barvnimi trakovi. Ob slavoločni steni je slika Križanja, nato sledi Polaganje v grob, Vstajenje in Poslednja sodba. Freske datirajo v konec tretje četrtine 16. stoletja.
Podrobno so stenske freske predstavljene v poglavju Freske v cerkvi.
Ladja, čeprav majhna in zapolnjena z eno vrsto klopi, daje prostor tudi zbirki ižanskih rimskih nagrobnikov - lapidariju. V želji, da bi ohranili odkrite kamne skupaj in čim bliže mestu najdišča, so pripeljali sem tudi spomenike iz sosednjih vasi.
Opis in seznam spomenikov lahko najdete v poglavju Ižanski lapidarij.
V ladji so shranjene, bolje rečeno, vskladiščene slike križevega pota z zelo zanimivo, a žalostno preteklostjo. Podobe Kristusovega trpljenja pripadajo cerkvi Sv. Križa. Omenjene slike so prvotno visele v farni cerkvi Sv. Martina. Ko je leta 1882 slikar Anton Jebačin izdelal nov in večji križev pot, je stari dobil prostor v cerkvi Sv. Križa. Leta 1886 ga je na tem mestu blagoslovil p. Kalist Medič. Po drugi svetovni vojni pa so ga pred uničenjem umaknili v cerkev Sv. Mihaela. Platno slik je že precej preperelo. Pa tudi okvire so že napadli črvi.
Prezbiterij
Današnji gotski prezbiterij je po mnenju Marijana Zadnikarja zamenjal prvotno polkrožno apsido. Tudi če je šlo morda za drugačen tip romanskega oltarnega zaključka - dejstvo je, da se na zunanjščini in posebno še na podstrešju dobro pozna, da je bil sedanji, od ladje višji prezbiterij ali kor, kot so ga včasih imenovali, dozidan kasneje k že obstoječi ladji. To se lepo vidi v stiku z njim, ko je vzhodna stena predhodno ometana. Da je prezbiterij mlajši od ladje, so potrdila tudi arheološka izkopavanja v letu 1985, ko se je pri izkopu sonde 2 razkrilo, da je prezbiterij prizidan čez temelj ladje.
Prezbiterij ( 4,90 x 4,60 m; notranje mere) ne stoji čisto v osi stavbe, marveč je nekoliko pomaknjen izven nje proti severu.
Da je prezbiterij obokan, je zaznavno že na zunanjščini cerkve. Obdaja ga dokaj visok talni podzidek, ki je zunanji znak zidane obočne konstrukcije v notranjosti. Pojavlja se na tistih delih stavbe, ki so obokani.
V arhitekturnem smislu spada naš prezbiterij med tako imenovane kratke kore, ki so navadno dokaz zgodnjegotskega porekla, zlasti kadar so tudi prostorsko ustrezno oblikovani, kot v našem primeru. Ima križnorebrasti obok, ki ga zaključujejo na vzhodni strani tri stranice pravilnega osmerokotnika. V eni sami poli rebra diagonalno vežejo oglišča in na presečišče so pripeta tudi rebra iz oglišč vzhodne stranice in obeh poševnic. Rebrast obok je ena najbolj značilnih prvin gotske arhitekture. Najpreprostejši in tudi najstarejši je križnorebrasti obok. V našem primeru se osem reber križa v okroglem gladkem sklepniku, na katerem je zapisan monogram IHS. Rebra so tristrano prirezana in njihova čela vitičasto pobarvana v barvi železovega oksida. Stene so ostale prazne, le pobeljene, brez poslikav.
Obočna konstrukcija se opira na konzole, vpete v steno v njeni spodnji polovici. Zato je obok strm in so obočne kape globoke in učinkujejo plastično. Oblika konzol je geometrična, kupasta in zelo preprosta, kakor so preprosta, celo primitivna tudi rebra. Na osnovni plošči konzole počiva rebro. Spodaj so konzole ravno odsekane. Dve konzoli upodabljata primitivni glavi, maski s plastično vrezanimi očesnimi vdolbinami in z naslikanimi očmi. Predstavljata primer figuralnih obočnih konzol. Ostale konzole so geometrične.
Svetloba prihaja v prezbiterij skozi okno v severni in južni steni, ki sta po stilu izdelave in vzidave taki kot v ladji. V zaključni vzhodni stranici za oltarjem je z deskami zaprto še eno okno, ki svoje ostenje lijakasto odpira tako navzven kot tudi v notranjost.
Tla prezbiterija so opečna, z vzorcem vrstičnega sredinskega prekrivanja, kar je podobno kot v ladji, le da tu vrste tečejo pravokotno na stranski steni.
Prostor prezbiterija zapolnjuje lesen baročni oltar. Kdaj je zamenjal svojega gotskega predhodnika, ne vemo, kakor tudi ne poznamo rezbarja tega "zlatega" oltarja (sl. 5).
Prejšnji oltar je bil majhen in ozek. Sicer je bil zidan, a brez kamnite menze. Prav tako ni imel tabel tihih molitev, križa in prtov. Vse to je opazil avditor Rigus ob priliki vizitacije leta 1631. Zahteval je, da pomankljivosti odpravijo, kakor tudi, da nabavijo posodo za blagoslovljeno vodo. Ali letnica 1644, zapisana na steni slavoloka, pomeni odpravo vseh teh pomankljivosti istočasno z izdelavo sedanje oblike slavoloka ?
Naziv zlati oltar je samostojna umetnostna stvaritev. Označen je kot plod posebnega prehodnega sloga z manierističnimi znaki, vraščenega med renesanso in barokom. Naš oltar bi lahko po arhitekturi, ornamentiki in motiviki uvrstili v sredino 17. stoletja. Natančnejšo datacijo morajo povedati strokovnjaki.
Arhitekturno ogrodje oltarja je tektonsko grajeno. Stebra in preklado pokriva plitva ornamentika, ki ima še podrejeno vlogo. Tudi oltarni krili dajeta videz dopolnila osnovni arhitekturi. Predela stoji vsa na menzi. Polihromacija je v hladni modri barvi, ornamentika pa vsa zlata, tako da njena bleščeča površina pobliskava na zamolklem ozadju.
Pred oltarjem so na kamniti menzi postavljene kanonske table, table tihih molitev. Posebno lepi so rokokojski okvirji - grabljice - iz 2. polovice 18. stoletja.
V polkrožni srednji niši oltarnega nastavka, ki se na vsaki strani naslanja na stebra, katera nosita preklado, je nameščen kip Sv. Mihaela, nadangela. V sferičnih trikotnikih ob niši, ki ima okrašen okvir z rezljanim listovnikom (okrasni pas z vtisnjenim listnim ornamentom), sta operutničeni angelski glavici. Stebra ob straneh niše nosita preklado, nad katero je preprosta atika. Na stebrnem podstavku je angelska podoba, kakor tudi na samem spodnjem začetku stebra. Steber je po celi dolžini okrašen z motivom okovja, ki je sestavljeno iz plastovitih elementov in prepletenih trakov, ki se na koncu zaključujejo v rahlem akantu. Sredino predele zapolnjuje kartuša z bogatim okvirjem. Ozadje obeh stebrov in kartušnega polja je rjavordeče, tako da je nasprotje med zlato ornamentiko in arhitekturo še bolj poudarjeno.
Sama atika je močno enostavna. V sredini je na podstavku, pod katerim je tudi angelska glavica, postavljeno preprosta razpelo. Verjetno je dodano kasneje, saj se stilno ne vklaplja v celotno kompozicijo. Oltarni krili sta strogo podrejeni osnovnemu oltarnemu principu. Zato sta ozki in dekorativno neizrazni. Obe krilni niši sta v zgornjem polkrožnem delu obogateni s školjčnim ornamentom. Konzolna podstavka za kipa pa sta prazna.
Namreč, v času revolucionarne preobrazbe sveta in formiranja nove države, so vsi kipi v cerkvi izginili. Tudi sedanji kip Sv. Mihaela je nov (sl. 6). Nabavila si ga je soseska leta 1956 in je bil tega leta tudi blagoslovljen na križevo nedeljo. Predstavlja nadangela z visoko dvignjenimi krili, ki stoji na premaganem hudobcu in mu zmagoslavno zatika ostro sulico v telo.
Prvotni, stari in originalni kip (sl. 7) se nahaja v Narodni galeriji v Ljubljani. Jana Intihar Ferjan ga v svoji diplomski nalogi iz leta 1981 uvršča v seznam plastik ljubljanske kiparske delavnice v 15. stoletju. Sam kip je izdelan iz peščenca višine 74 cm, širine 23 cm in globine 24 cm. Stilno in časovno je blizu angelu iz Samotorice. Kip je zelo poškodovan. Datira ga v čas po letu 1465; v Narodni galeriji ga postavljajo celo v obdobje okrog leta 1450.
Avtor te plastike gotovo ni glavni mojster ljubljanske delavnice, pač pa je delo kakšnega sodelavca, ki je obtičal na nižji obrtniški ravni. Emilijan Cevc je v knjigi Srednjeveška plastika na Slovenskem, Lj. 1963 o kipu zapisal :" Tudi Sv. Mihael iz Iške vasi je ob samotorskem nekoliko neodločen z nerodno izvrženo levo nogo in z nabuhlimi gubami, posebno ob spodnjih zalomih."
Možno pa je tudi, da delo le mehanično povzema glavne oblikovne elemente delavnice, ki pa jih mojster, ki morda celo ne pripada v krog tako imenovane ljubljanske delavnice, v svoji neizurjenosti ni prečistil in predelal v svoj lastni izrazni stil.
Res je, da ob straneh stojita še dva kipa. Toda že pogled nanju da vsakemu vedeti, da slogovno ne ustrezata temu okolju. Kot že tolikim stvarem, je cerkvica ponudila tudi tema dvema kipoma domovinsko pravico, vse dokler ne bo cerkev Sv. Križa obnovljena do te mere, da se bosta lahko vrnila vanjo, kamor tudi pripadata.
Na splošno bi lahko strnili, da ornamentiko niš, okvirjev in prehodov med posameznimi arhitekturnimi elementi oblikujejo listovniki v različnih izvedbah, večje ravne ploskve prekriva akant, stebra pa motiv okovja s trakastim svitkovjem.
Za oltar v podružnični cerkvi Sv. Mihaela v Iški vasi je značilen zelo ploskovit nastavek, ki ga lahko uvrstimo v prvo razvojno fazo zlatih oltarjev.
Zvonik
Tretji arhitekturni element celotnega stavbnega sosledja predstavlja zgodnjebaročni zvonik (3,10 x 3,40 m; zunanje mere), ki je bil zadnji prizidan k cerkveni ladji v 17. stoletju na njeni zahodni strani. Pri tem so za zidavo tudi porabili rimsko aro AIJ 135 in še nekaj manjših spolij.
Trije arkadni loki tvorijo preprosto zvonico, nad katero se dviguje sam zvonik, ki se na vrhu zaključi s streho piramidalne oblike. Edini venčni zidec na zvoniku je nekako tik pod slemenom cerkvene ladje.
Prostoru, ki je namenjen zvonovom, dajejo svetlobo tri biforna in eno, na vzhodni strani enojno okno. Vendar je v našem zvoniku v jarem vpet le en majhen bronast zvon, skoraj zvonček. Res je, da zaradi svoje majhnosti ne more imeti prodornega glasu, ki bi se odbijal od okoliških vzpetin in se razlegal po daljni okolici, je pa lep na pogled. Škoda, da je težko dosegljiv našim pogledom, saj ga krasijo lepo izdelani reliefni podobi in pas rastlinske ornamentike. Vse to dopolnjujeta napisa in seveda zapis o mojstru, ki je zvon vlil.
Na boku zvona - plašču je z veliko natančnostjo upodobljen dekorativni pas prepletajočega se rastlinja. Na južni strani zvonovega polja je v nekakšni pravokotni kartuši zapisano ime zvonarja oziroma zvonarske delavnice, ki je zvon izdelala. To je bil ljubljanski mojster Albert Samassa (1866-1899) iz znane zvonarske družine z dolgoletno tradicijo vlivanja zvonov. Na nasprotni strani je vlita evidenčna številka zvona in sicer ¹ 1494a . Na preostalih dveh straneh si sledita najpogostejši upodobitvi na slovenskih zvonovih. V zahodnem delu je podoba Križanjske skupine ( Križani in pod njim stoječa Devica Marija na levi ter Janez Evangelist na desni strani). Druga najpogostejša upodobitev je podoba Matere božje z Jezusom v naročju, kar je na našem zvonu prikazano na njegovi vzhodni strani.
Zvon je opremljen tudi z napisoma. Pod reliefno upodobitvijo križa je napis :
" FUNDATOR Dr. J. GOGALA † 1884."
Pod Marijino podobo pa piše : " PRAESES Dr. A. JARC 1885."
Zvonik s svojo monumentalnostjo daje značilno podobo cerkvi in tudi vasici.
ARHEOLOŠKA IZKOPAVANJA
Uvod
K celovitosti podobe cerkve Sv. Mihaela v Iški vasi je potrebno omeniti tudi poskusno arheološko izkopavanje ob južni cerkveni steni. Od 14.-18. oktobra 1985 sta ga opravili ekipi Inštituta za arheologijo ZRC SAZU pod vodstvom Andreja Pleterskega in Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine takratne SR Slovenije z vodjem Davorinom Vugo.
Prvo poročilo o izkopavanju je bilo podano v reviji za teorijo in prakso spomeniškega varstva, Varstvo spomenikov 28, leta 1986, stran 267, podroben opis pa v Arheološkem vestniku št. 38, leta 1987, str. 137-160. Na tem mestu so predstavljene le najpomembnejše ugotovitve, zanimive za sestavo predstavitvenega mozaika o cerkvici.
Kot pravita oba omenjena, tudi avtorja, je bil namen izkopavanja preveriti ljudsko izročilo o starem "britofu" ob cerkvi. Izkopani sta bili dve sondi, jarka, na južni strani cerkve. Zahodni jarek je bil dolg 10 m in širok 1 m. Potekal je od južnega zidu cerkvene ladje do obzidja, ki obkroža cerkev. Sonda 2 je bila prav tako široka 1 m z dvema majhnima dodatnima razširitvama. Segala je od stika ladje s prezbiterijem proti jugu v dolžini 5 m.
Pri izkopu so naleteli na zgodnjeantično grobišče, na okostne grobove, ki so bili že uničeni in človeške kosti premetane, na posamezne jame za stojke, ki so jih verjetno napravili v času gradnje cerkve. V vrhnji plasti je bilo nekaj odlomkov prazgodovinske lončenine, več pa iz obdobja antike in tudi mlajše. Izkopano gradivo hrani Mestni muzej v Ljubljani.
Rimski grobovi
Najzanimivejša je bila najdba treh zgodnjerimskih žganih grobov. Eden od teh grobov, ki je bil obložen s štirimi pravokotno postavljenimi apnenčevimi ploščami, je ležal pod vogalnim temeljnim kamnom južne stene cerkvene ladje. Dva grobova sta bila že prekopana in zasuta z ruševino, ki je vsebovala kamenje, antično lončenino, kosce oglja, dele žganih kosti in razbitih človeških okostij.
Prva grobna jama je bila kvadratne oblike z zaobljenimi vogali, široka približno 60 cm. Dno je bilo nekoliko vkopano v prod in rahlo nasuto z zemljo. Na njej so bile položene posode : lonec, krožnik, dvoročajna skodela, lonček. Ostanki oljenke so bili sredi groba v zemeljskem nasutju nad načetim grobom (sl. 8). Zgornji del groba je poškodovala premetana ruševinska plast, v kateri so bili drobci oglja in žganih kosti.
V drugem, že omenjenem grobu (pod cerkvenim temeljnim kamnom) so bile črepinje različnih posod. Grob je bil že prekopan. V zasutju so bili drobci oglja in žganih kosti ter odlomki lončenine različnih obdobij (od prazgodovine do srednjega veka).
Tretji grob je bil vkopan 10 cm v prodnata tla in je bil zasut s črno zemljo. Nad njo je bil grob uničen in pokrit s premetano ruševino. Nad grobom je bila kamnita plošča. V nedotaknjenem delu groba so bile črepinje skodele, večjega ter manjšega lonca.
Najdeni grobovi sodijo v čas od 1. do 4. stoletja. Datacijo dokazuje poleg odkopanih predmetov tudi bronast novec cesarja Trajana (?) - (98-117), ki so ga našli v premešani plasti v sondi št. 2. Posodje v grobovih kaže poleg domačih tudi že rimske značilnosti.
Oblika grobnih jam je v tesni zvezi s prazgodovinskim izročilom : od preproste jame, vkopane v prod, do skoraj pravokotne skrinje iz apnenčevega lomljenca za shranjevanje pepela. Položaj grobišča ob vicinalni cesti daje slutiti o njegovem rimskem nastanku, čeprav so tudi v prazgodovini pokopavali vzdolž poti, vendar so tipično rimski prav tako nagrobni spomeniki z latinskimi napisi, vendar z imeni pokojnih neromaniziranih domačinov. Pomembno je dejstvo, da ne gre za kakšne anonimne pokojnike, ampak lahko njihova imena preberemo na ohranjenih epigrafskih spomenikih, ki so bili drugotno vzidani v stene cerkve. Verjetno so se nagrobniki ohranili nad grobovi vse do začetka zidave cerkve. Seveda se več ne more določiti, kateri nagrobnik pripada kateremu grobu oziroma pokojniku v njem.
Nekatera lončenina, zlasti pa oljenka, simbol krščanstva, dokazuje, da je Kristusova vera prišla v naše kraje že v drugi polovici 4. stoletja in poskušala spreobrniti trdožive poganske domačine.
V obeh sondah so našli tudi dele živalskih kosti. Po njih vidimo, da je tukajšnji živelj gojil domače govedo, drobnico in domačo svinjo. Lovili pa so divjo svinjo. Kosti živali so morda v zvezi s pogrebnimi pojedinami, ki so jih svojci opravljali na grobišču. Verjetno gre različnim pogrebnim obredom pripisovati tudi številne kose posodja v zasipnem materialu grobnih jam.
Posamezni deli človeških kosti ( npr. lobanja), ki so močno raztresene, opozarjajo morda na poznorimsko ali celo nekoliko mlajše okostno grobišče.
Povzetek
Poskusno arheološko izkopavanje pri cerkvici Sv. Mihaela v jeseni 1985 je s svojimi odkritji potrdilo ljudsko izročilo o starem okostnem grobišču, "britofu", ki je bilo sploh vzrok za izkopavanje. Poleg prekopanih okostnih grobov je presenetljiva najdba treh rimskih žarnih grobov. S tem je bila dokazana prvotnost rimskih nagrobnikov na tem mestu, ki so jih uporabili pri zidavi cerkvice (kot obdelano kamenje in kot okras) in nikakor pripeljali s prostora ižanske nekropole, kot je bilo doslej mišljeno in predstavljeno. Predmeti v grobovih kažejo na čas od 1. do 4. stoletja z nekaterimi ostanki prazgodovine, kar nakazuje stalnost poselitve ižanskega ozemlja.
Grobišče opozarja, da gre za starodaven kraj, ki je bil svet že poganskim prednikom.
Zanimivo je odkritje razbite zgodnjekrščanske oljenke in prav ta ilnata lučka (poleg drugih značilnih najdb lončenine) dokazuje zgodnjo prisotnost krščanske vere na tem prostoru. Torej postavitev cerkvice v romanski čas in njen patrocinij Sv. Mihael, nista naklučje. Povedati je tudi treba, da so ti odkriti grobovi prvi znani zgodnjerimski grobovi antičnih Ižancev. Vse podrobnosti okoli izkopavanja si lahko preberete v že omenjeni literaturi.
FRESKE V CERKVI
Uvod
Pozornost obiskovalca vzbudijo tudi poznosrednjeveške freske, naslikane na romanskih stenah v notranjosti ladje. Ometani steni, severna in južna, hranita ostanke stenskega cerkvenega slikarstva, ki še tiči v tradiciji poznogotske ikonografske koncepcije, kaže pa že renesančne in manieristične poteze, saj France Stele in Ivan Komelj datirata freske v konec tretje četrtine 16. stoletja.
V tem času so slikarije služile ne le krasilnemu namenu, temveč zlasti zgodovinsko pripovednemu prikazu, namenjenemu nepismenim, katerim v podobah posredujejo svetopisemsko vsebino, ki bi jim bila sicer nedostopna. Zato jih imenujemo tudi "biblija revnih".
Odkrivanje fresk
Freske so bile dolgo časa zakrite pod plastjo beleža in ponekod celo ometa. Morda jih je ravno to ohranilo do današnjih dni. Prvo pisno informacijo o stenskih poslikavah cerkve sv. Mihaela zasledimo v sejnih poročilih konservatorja Črnologarja leta 1903, ko obvešča, da so "prišle na dan" dobro ohranjene slikarije. Naročeno poskusno razkrivanje fresk l. 1911 ni dalo pomembnega kulturno zgodovinskega rezultata. Že naslednje leto (1912) je Centralno kraljevo ministrstvo za kulturo in šolstvo dovolilo vnovčitev odobrene subvencije v vrednosti 340 kron za razkrivanje fresk v cerkvah na Visokem, Pijavi Gorici in Iški vasi. M. Zois, korespondent C.K., podaja l. 1915 skromen opis cerkve, v kateri predvideva slike Treh kraljev, Križanje in druge slike iz pasijona.
France Stele že leta 1922 dosti natančneje omenja ostanke fresk in sicer na severni steni Pohod in poklonitev sv. Treh kraljev, na južni pa Križanje in
Kristusovo vstajenje, ostale slikarije pa so bile takrat še pod beležem.
Ob priliki priprav na ureditev lapidarija je takratni Odsek za spomeniško varstvo pri OLO Ljubljana v jesenskih mesecih leta 1957 odkril dokončno že prej ugotovljene, vendar še vedno pod beležem skrite slike na stenah ladje ter fragmentarno ohranjene na južni polovici slavoločne stene.
Zaradi neugodnega vremena je restavrator Izidor Molè , ki je slike odkrival, končno restavracijo izvršil leta 1958, ko je bilo potrebno še delno utrjevanje barvne plasti na nekaterih mestih, kjer še ni bila utrjena, odstranitev plesni na severni steni levo od okna in izvršitev dveh večjih retuš na prizoru Križanja in Poslednje sodbe.
Cerkvica sv. Mihaela je očitno s svojimi stenskimi slikarijami vzbudila precejšnje zanimanje našega velikega znanstvenika F. Steleta, tako da je leta 1958 ob ponovnem obisku podrobno obdelal slike, predvsem največji prizor, Pohod Treh kraljev, kakor tudi slikarijo kot celoto, njeno tehniko in kvaliteto ter določil okvirno starost.
Celotno severno steno zapolnjuje Pohod in poklonitev Treh kraljev, ki se začne na zahodni strani stene s slovesom od Heroda pred jeruzalemskimi vrati in zaključi s poklonom darov detetu, sedečem v naročju Marije, na skrajni vzhodni strani, tik pred slavolokom.
Na južni steni si prizori sledijo v naslednjem zaporedju : ob slavoločni steni je slika Križanja, sledi Polaganje v grob, Vstajenje in Poslednja sodba na koncu zahodnega dela južne stene kot zaključek celotne poslikave.
V tem vrstnem redu podajam razlago posameznih slik.
Predstavitev posameznih fresk:
FRESKA NA SEVERNI STENI LADJE - Pohod Treh kraljev
Ob vstopu v cerkev uzremo na severni steni prizor potovanja Treh kraljev iz Jeruzalema v Betlehem in tam njihovo poklonitev Mariji z Novorojencem. Slika se v enem samem pasu, ki ga spodaj in na obeh krajih zaključuje širok rdeč rob, razteza čez celo steno vse do slavoloka (sliki 9 in 10).
Poslikava severne cerkvene stene z zgodbo sv. Treh kraljev je bila v gotiki skoraj nepogrešljivo določena že zaradi dejstva, ker je bila to navadno edina stena brez oken in je bila najprimernejša za razpredanje tako dolge povesti.
Upodobitev zgodbe sv. Treh kraljev spada med najbolj priljubljene gotske stvaritve pri nas in je značilna za številne cerkve na našem slovenskem ozemlju v tem času. Najstarejša slika te vrste je v ladji cerkve na Vrzdencu iz začetka XIV. stoletja. Seveda postaja prizor skozi stoletja vedno bogatejši in nazornejši, sprevod je množičen in raznolik.
Slika v Iški vasi pa nekako zaključuje dolgo verigo gotskih predstavitev pohoda Treh kraljev, ker je, razen tradicionalnih sestavin, že popolnoma negotska, vendar je še ne moremo imenovati renesančna. Po izraziti modni noši (nabrani ovratniki, klobuka, oblika hlač in plaščev) pripada času okrog leta 1580, celo lahko do 1590.
Kot že sam naslov slike pove, so upodobljeni Trije kralji na svoji poti do Odrešenika, ki se je ravno rodil. Dogodek se prične s slovesom tretjega kralja s Herodom, drugi kralj je prikazan sredi poti, ko sledi zvezdi vodnici. Prvi pa je že dospel v Betlehem in je pokleknil pred Novorojenim, da ga počasti in mu izroči svoj dar. Zadaj je Jožef.
Kralje spremljajo zastavonoše, trobentač in oprode, pa tudi dvorni norček ne manjka. Celotno kompozicijo je delno uničilo novejše okno, ki je brutalno postavljeno zaradi novejših stilnih arhitekturnih zahtev, verjetno celo po baroku.
Sam začetek upodobitve na sliki pred jeruzalemskimi vrati mestnega stolpa je prizor slovesa tretjega kralja s Herodom. Oba sta na konjih. Kraljev konj je bel, Herodov pa rdeč. Slikar, katerega imena ne poznamo, je ustvaril izredno mojstrsko simetrično kompozicijo dveh jezdecev. Konja sta obrnjena vsaksebi, tako da se njuna zadnja konca dotikata, noge pa premišljeno prepletajo. Prednji nogi sta enako visoko dvignjeni in konja pripravljena, da se na ukaz gospodarjev poženeta vsak na svojo stran. Jezdeca sta v sedlih obrnjena drug proti drugemu in si podajata desnici. Herodu visi ob pasu dolga kriva sablja, ki jo drži z levico za ročaj. V sredini prizora se proti nam reži v rumeno oblačilo našemljeni grajski norec kot priljubljeni udeleženec prizorov.
Pred kraljem jezdi na roza konju zastavonoša s perjanico na belem klobuku. Zastava je dolga in ozka ter se konča s koničastim repom, ki rahlo plapola v zraku.
Sledi potovanje drugega kralja v spremstvu zastavonoše. Oba jezdita na belih konjih. Kralj ima na glavi krono. Odet je v rdeč, bogato okrašen plašč. V levi roki drži dar, ki ga želi izročiti. Zastavonoša ima na glavi značilen klobuk in okoli vratu nabran ovratnik. Pred njima se pomika trobentač na rdečem konju, katerega sprednji del se ne vidi zaradi vgradnje novejšega okna, ki je uničilo fresko na tem mestu. Jezdec drži z levico trobento, jo prislanja k ustnicam in s trobljenjem oznanja prihod. Ogrnjen je v belo pelerino. Glavo pokriva klobuk, tudi bel.
Novodobno okno nam buri domišljijo o tem, kaj je bilo naslikano na njegovem mestu pred vzidavo. Verjetno lahko sklepamo, da je večji del prostora zavzemal konj prvega kralja in še kdo od služinčadi.
Kot vidimo, je kralj že razjahal in spoštljivo kleči pred Marijo z Detetom. V ozadju, tik za kraljem, je paž, ki se najbrž ukvarja s kraljevim in svojim konjem. Nekoliko bolj stran stoji oproda. V roki drži krono, ki mu jo je izročil v varstvo kralj, preden je pokleknil. Stari kralj z belo brado in sivimi lasmi v bogatem rumenem oblačilu kleči in izroča v rokah držeči dar, nekakšno šatuljo, novorojencu, ki ga otroško dostojanstveno sprejema, sedeč v materinem naročju. Marija je tudi sama označena kot kraljica. Sedi na nizkem sedežu pred hlevom. Za njo počiva Jožef, ki si z desnico podpira lice in truden dremlje. V levici stiska popotno palico.
Sveta Družina je upodobljena pred pretirano visoko lopo, hlevom. Ravno ta velikost simbolizira pomembnost dogodka - rojstvo Zveličarja v hlevu, iz katerega gledata vol in osel.
Ozadje celotne slike zapolnjuje visoko obzidje ( nadzidano s stolpi), ki zapira pogled v globino. Nad njim je stilizirana gričevnata pokrajina.
FRESKE NA JUŽNI STENI LADJE
Na južni steni vidimo upodobljene štiri prizore, ki so precej značilni za celotno obdobje gotike in tudi še renesansa si jih je rada sposodila. Posamezni prizori so logično vključeni v pripovedno simbolno celoto. Slike so med seboj ločene s širokimi rdečimi pasovi. Takšen je tudi spodnji rob celotne stenske slikarije. Z enakim robom je od slik predeljeno ohranjeno romansko okno. Prostor pod oknom zapolnjuje geometrijski ornament. Žal sta prvi dve sliki (Križanje in Polaganje v grob) poškodovani zaradi prezidave okna. Kot tretja upodobitev je Vstajenje, sledi ji Poslednja sodba, ki zaključuje pasijonske prizore v cerkvi sv. Mihaela v Iški vasi.
Križanje
Poslikava južne stene se v zgoraj omenjenem vrstnem redu začne s sliko Križanja (sl. 11). Kristus je pribit v zapestjih na prečni tram, na navpičnem pa ima pritrjeni nogi. Sicer je gol, le okoli bokov je ogrnjen. Pod križem stojita dve figuri. Leva ima poškodovan obraz. Dlani rok ima na prsih, sklenjene k molitvi. Po oblačilih vidimo, da gre za žensko. Desna podoba pa je zelo slabo oziroma malo ohranjena zaradi novega razširjenega okna. Prvotno romansko okno se je povsem skladalo v slikarsko kompozicijo in je bilo od slik ločeno, podobno kot drugo okno na tej steni, s širokima rdečima vzdolžnima trakovoma. France Stele imenuje pričujoči osebi, po analogiji z drugimi podobnimi upodobitvami križanja, za Marijo in Janeza.
Pod križem se nahaja mrtvaška glava z dvema prekrižanima kostema. Ozadje je zelo neizrazno. Dve tretjini ga zapira patronirana ploskev. Na gornjem delu pa so upodobljeni oblaki.
Polaganje v grob
Slika je na levi strani delno poškodovana, desna stran se zaključuje s širokim, močno rdečim okvirjem (sl. 12).
V prvem planu je prikazano mrtvo telo, ki ga dva moža polagata v kamniti grob. Mož, ki prijema Jezusa za ramena, je Jožef, bogati človek iz Arimateje. Posmrtne ostanke Križanega pa za noge drži Nikodem. Oba spuščata telo, ogrnjeno v bel prt, v kamnito krsto-sarkofag.
Okoli se zgrinjajo tri žene (Marije), ki opazujejo, kako Gospoda dajeta v grob. Kdo naj bi bila četrta oseba, ni znano.
V ozadju prikazanega dogodka se na levi strani dviguje strma skala, na desni pa se lepo vidi Kalvarija. Pod njo so strnjene hiše, ki simbolizirajo mesto Jeruzalem.
Vstajenje
Vstajenje predstavlja "klasičen" prizor podob iz pasijona (sl. 13). Učinkuje manj pretresljivo in prepričljivo. Morda zaradi znane, zelo pogoste, celo rutinerske upodobitve in izvedbe. Pokrajine se sploh ne vidi.
Iz kamnite krste se ves ožarjen dviguje Jezus, milega obraza, z banderom in blagoslavljajočo roko. Obkroža ga veriga drobnih kodrastih oblačkov.
Nekaj več realizma je v obrazih vojščakov, ki so od strahu vztrepetali in se naredili mrtve.
Poslednja sodba
Drugo mesto po ikonografskih zanimivosti in monumentalni vlogi v celoti poslikanih cerkva predstavlja Poslednja sodba (sl. 14).
Freska opozarja obiskovalca na odgovornost za lastna dejanja, ki ga čaka po smrti. Ta motiv predstavlja poziv, naj si človek izpraša vest, da čist pričaka veliki dan.
Slika je v sredini uničena, kar pa ne zmanjšuje njene izraznosti in govorice.
Stilizirani oblaki ločujejo sliko na zemljo in nebesa.
V zgornjem delu je v sredini Sodnik z dvignjeno desnico in spuščeno levico. Žarki predirajo oblake in ožarjajo njegovo podobo. Čeprav mu pravimo Sodnik, pa Kristusov obraz učinkuje otožno in nič sodniško neizprosno.
Govori o njegovi žalosti nad zavrženimi grešniki. Tudi pogled ima namreč uprt bolj proti desni. Nekoliko nižje sta dve podobi. Na levi je Marija, na nasprotnem delu Janez Krstnik. Oba s sklenjenima rokama verjetno klečita (slika je na tem mestu uničena) ob Kristusovih nogah in prosita za milo sodbo. Na oblakih je angel, ki s trobento izzove vstajenje mrtvih.
Zemeljski del slike v sredini predstavljajo odprti grobovi. Sodba se je začela. Leva stran, ta ustreza Kristusovi desnici, kaže pohod zveličanih v nebesa. Njihovi obrazi izražajo plemenit mir, v molitvi sklenjene roke kažejo na globoko vdanost. Kot zadnji stopa za njimi angel, božji stražar.
Desno polovico zavzema žrelo, ki predstavlja pekel. Obrazi nesrečnikov odsevajo obup in strah. Vse pogubljence priganja hudobec s svinjskim rilcem. Levo zveličanje, desno poguba.
Poslikava slavoločne stene
Na splošno so slike,upodobljene na ostenju slavaloka, poudarjale simboličen pomen prehoda iz prostora za vernike v prostor mašnega obreda, k oltarju. Verjetno je bil tak tudi prvotni slavolok v cerkvi sv. Mihaela, posebno še, če sodimo po stenskih slikarijah. Toda erozija časa je bila močnejša. Morda so se freske uničile ob zidanju sedanjega prezbiterija. Ohranilo se je nekaj fragmentov, posebno na južni steni slavoloka, ki pa s slikarijo v ladji nimajo nobene povezave, ne po kvaliteti upodobitev, niti po tehniki izdelave. Ti ostanki so časovno mlajši, kar potrjuje tudi zapisana letnica 1644.
Ohranjeni ostanki poslikave na stenah slavoloka predstavljajo preprosto dekorativno slikarijo v obliki rdečih in zelenih vitic. Na levi strani loka je v vitičastem krogu zapisan monogram IHS. Desna južna stran slavoloka razkriva skoraj v pravi krožnici, ki jo tvorijo brezlistne vitice, napis : SMARIA in spodaj ORA _ _ OBIS. Levo od kroga sta temni črki DH in spodaj letnica MDC++++| | | | ( 1644). Morda je to letnica, ko je slavolok dobil sedanjo obliko.
Vsekakor je bil predhodnik današnjega slavoloka dosti bolj skladna enota ikonografskega in arhitekturnega sestava cerkvene stavbe.
Povzetek
Poslikava naše podružnične cerkve je delo še neznanega slikarja, ki je želel na tem koncu lepe pokrajine dati svoj prispevek umetnosti in tukajšnjim ljudem. Seveda so freske podvržene kritikam različnih stilov in pogledov v časovno tako dolgem obdobju, vendar uspešno kljubujejo besedam in času. S svojim spoštljivim in prijaznim odnosom do njih pa jih ohranimo naslednjim generacijam.
Slogovno spadajo freske v prehod pozne gotike v renesančne tokove, ki nas popeljejo v novi vek. Ta sprememba je sicer komaj opazna, a se lahko zazna zlasti na slikah južne stene. Predloge so že manieristične, drugega pa ne. France Stele je o prehodu v manierizem v zvezi z Iško vasjo zapisal naslednje: " Najbolj ga ( prehod, op. pisec) še izraža slikarija v ladji cerkve v Iški vasi iz okrog 1580. Tu je slikar-obrtnik posrečeno v renesančnem duhu prekomponiral kompozicijo Pohoda in poklonitve Treh kraljev, na južni steni pa je po tipično manierističnih predlogah naslikal Zadnjo sodbo in druge prizore".
Kvaliteta slik je razmeroma groba (Ivan Komelj) oziroma popolnoma kmečka (France Stele).
Tehnično gledano slike niso narejene v čistem fresco načinu. Freska je kombinirana s secco načinom slikanja. Malta ni več fina, je grobo zglajena. Na omet je narejena grafična predrisba, ki je ena najvažnejših sestavin poznogotskega podeželskega slikarstva.
Res je, da nimamo katedral, ker jih naša zemlja in naš človek nista premogla in nam jih tuji mogočniki niso namenili. Zato pa imamo vse polno podružničnih cerkvic, ki v svoji prostorski majhnosti hranijo in negujejo drobne bisere posameznih umetnosti. Skupaj tvorijo enovit organizem slovenskih podružnic, ki so pomembnejše od katedrale.
IŽANSKI LAPIDARIJ
Uvod
Kako se je imenovalo in kakšno vlogo je imelo naselje na območju sedanjega Iga v času rimske nadvlade na naših tleh ? Kdo so bili njegovi prebivalci ?
Ta in sorodna vprašanja si zastavlja stroka že vse od prvih odkritij rimskih napisnih spomenikov na ižanskem področju, ki so prvi zabeleženi v 15. stoletju in so jih popisovali že od 16. stoletja dalje. Število odkritih nagrobnikov je stalno naraščalo; danes je poznanih čez 100 spomenikov.
Predstavljajo eno najbolj samosvojih skupin epigrafskih rimskih kamnov z izrazito lokalnim obeležjem. Posebna so imena, zapisana v nagrobnem besedilu, ki izpričujejo še dokaj živo staroselsko,verjetno keltsko, izročilo kljub naporom osvajalcev, da romanizirajo prvotni živelj. Prav tako je poseben tudi način klesanja, ki kaže še na okornost mojstra v premagovanju kamnite neizraznosti ižanskega in podpeškega apnenca v spoštljiv zapis in trajen spomin potomcev svojim rajnim.
Vendar je na osnovi ohranjenega spomeniškega gradiva za Ig nemogoče rekonstruirati natančno podobo zgodovinskega poteka. Za to so potrebna načrtna arheološka raziskovanja.
Zgodovinarji in starinoslovci so nagrobnike prihajali ogledovat, si jih prerisovali, prepisovali in analizirali. Tu so bili Theodor Mommsen, veliki zgodovinar rimske dobe, Otto Hirschfeld, Anton von Premerstein, Alfonz Mü llner, direktor kranjskega muzeja Rudolfinum v Ljubljani, Balduin Saria, Gregor Dolničar, mestni arhivar in zgodovinar, pa tudi Anton Tomaž Linhart in Valentin Vodnik, če omenim samo nekatere. V novejšem času je gotovo Jaroslav Šašel tisti, ki se je najbolj zavedal unikatnosti in predvsem ogroženosti rimskih spomenikov. Je oče ižanskega lapidarija.
Nastanek lapidarija
Odkrite rimske spomenike so domačini mnogokrat uporabljali kot material pri gradnji stavb - cerkva, hiš, gospodarskih poslopij - kjer so prišli zelo prav kot čvrst kvader za ogelni kamen. Lepši kosi so bili vzidani po stenah ižanskih cerkva kot dekor. V drugi polovici 19. stoletja pa je prenekateri ižanski nagrobnik poromal v svet. Tako jih zasledimo na Dunaju, v Narodnem muzeju Slovenije, v ljubljanski stolnici, pa tudi v ižanski župni cerkvi kot podstavek krstnemu kamnu, na ižanskem gradu in verjetno še kje. Spomenikom, ki so ostali na Igu, je pretila nevarnost, da jih ljudje, če niso bili kje že vzidani, raznesejo ali pa bi jih onesnažen zrak, dež in zmrzal polagoma razjedli in uničili.
Zato si je Jaro Šašel več let prizadeval najti primeren način, da bi kamne zavarovali in to na kraju, ki je najdišču bližji kot so to ljubljanski muzeji.
O stanju rimskih spomenikov, ki so vidno propadali vedno bolj (vzidani so bili namreč na neprimernih mestih in na neprimeren način, pretežno po severnih stenah poslopij, izpostavljeni vremenskim neprilikam), je podajal pretežno ustno poročilo takratnemu Okrajnemu zavodu za spomeniško varstvo, kjer je bilo končno na pobudo načelnika za prosveto OLO Ljubljana, Z. Miklaviča, ter okrajnega konservatorja Naceta Šumija in v soglasju z Zavodom za spomeniško varstvo LRS sklenjeno, naj se vsi prizadeti rimski spomeniki temeljito zaščitijo.
Dela naj arheološko-strokovno vodi J. Šašel, hkrati predstavnik Mestnega muzeja v Ljubljani, v čigar delokrog je Ig uradno spadal, tehnično-strokovno pa Okrajni zavod za spomeniško varstvo in sicer konservator N. Šumi ter arhitekt Z. Kopač. Ker so bili spomeniki vzidani delno na cerkevenih poslopjih, delno pa v Ižanskem gradu, ki je bil v oskrbi Tajništva za notranje zadeve LRS, je bilo potrebno doseči tudi soglasje omenjenih ustanov ter ObLO Rudnik, kamor je Ig upravno pripadal. Tako Škofijski ordinariat (sicer nerad) kakor ižanska in tomišeljska župnija, Tajništvo za notranje zadeve ter ObLO Rudnik so s predlogom soglašali.
Ko je Okrajni spomeniški urad v Ljubljani spoznal, da je potrebno spomenike zaščititi, je komisija v soglasju s Škofijskim ordinariatom odločila, da bo zbrala in namestila vse preostale rimske spomenike in kamne kot lapidarij v Iški vasi v umetnostno-zgodovinsko pomembno cerkev Sv. Mihaela. Pripravljalna dela so stekla v letu 1957. Spomeniški urad se je odločil cerkvico hkrati restavrirati, odkriti freske, ki so bile le delno vidne pod novim ometom, cerkev elektrificirati ter jo vsestransko urediti v skladu z modernimi muzeološkimi načeli.
Spomeniki, ki so sedaj združeni v cerkvici Sv. Mihaela (sl. 15) in čakajo na dokončno postavitev in ureditev kot poučni lapidarij rimskih kamnov, v katerem je zbran dobršen kos ižanske zgodovinsko-arheološke antične dediščine, bodo služili znanosti, prosveti in turizmu. Cerkev je postala, skupaj s svojo umetnostno vlogo tudi muzej rimskih napisov.
Pri tem je sicer ostalo nerešenih več vprašanj. Rimski kamni so na tesnem in sami utesnjujejo cerkveni prostor. Obljubljeno delo urada za spomeniško varstvo tudi ni dokončano. Ne glede na to, je potrebno zgodbo plesti dalje, vendar pri tem skrbno paziti, da bo ostala zbirka rimskih napisov skupaj.
Tako bo na kraju samem pričala tudi v prihodnje o pomenu rimskega Iga in bo hkrati trajen spomenik delu dr. Jara Šašla, slovenskega člana svetovne starinoslovske elite.
Seznam rimskih spomenikov lapidarija
Zbirka antičnih nagrobnikov se je od svojega nastanka do danes nekoliko povečala. Temu so vzrok nova odkritja.
Popis rimskih kamnov, ki so se zbirali v letih 1957-1959 ob nastajanju lapidarija, je sestavil J. Šašel. Odkriti, odkopani in prepeljani so bili v lapidarij iz naslednjih lokacij :
IG, ŽUPNA CERKEV = 5 spomenikov
IG, ŽUPNIŠČE = 3
IG, Sv.JURIJ = 1
IŽANSKI GRAD = 4
STAJE PRI IGU = 2
MATENA = 1
STRAHOMER = 8
IŠKA VAS, Sv. Mihael = 8
____
skupno 32
Razstavljeni predmeti so oštevilčeni do številke 39. Vsak spomenik ima z zeleno barvo napisano inventarno številko. Vendar so danes v lapidariju shranjeni dodatno še trije novi kosi, ki so neoštevilčeni.
Seveda pa celovitost zbirke doponjujejo tudi rimski nagrobniki - stele, vzidani v temeljih in zunanjih stenah cerkvene ladje in arkadnem oboku zvonika. Morda stene skrivajo še kakšen neodkrit rimski kamen !
Podroben opis spomenikov se nahaja v knjigi M.Hostnik: Cerkev sv.Mihaela v Iški vasi.
na vrh
KRATICE IN KRAJŠAVE
AES - Acta Ecclesiastica Slovenia
AIJ - Antike Inschriften aus Jugoslavien
AV - Arheološki vestnik
CIL - Corpus Inscriptionum Latinarum
IA - Inštitut za arheologijo
IFS - Umetnostno zgodovinski inštitut Franceta Steleta
IL Jug - Inscriptiones Latinae quae in Jugoslavia inter annos MCMXL et
MCMLX repertae et editae sunt
MHVK - Mitteilungen des historisches Vereins fü r Krain
SAZU - Slovenska akademija znanosti in umetnosti
VS - Varstvo spomenikov
ZRC - Znanstveno raziskovalni center
ZUZ - Zbornik za umetnostno zgodovino
n. v. - nova vrsta
sl. - slika
sv. - sveti (npr. Mihael)
št. - številka
zap. - zapis