Uvod
Podružnična cerkev sv. Ruperta na Sarskem je v cerkveni organiziranosti ves čas del ižanske župnije.
Ižanska fara z letnico nastanka 1363 je naslednica vikariata na Igu, ki je pripadal pražupniji Šempeter pri Ljubljani. Vikariat na Igu se v pisnih virih omenja že leta 1291. Prvotna ižanska župnija je imela veliko večji obseg kot ga ima danes. Leta 1787 so se od nje ločile današnje sosednje župnije, takrat lokalije Želimlje (župnija 1897), Golo (župnija 1877) in Tomišelj (župnija 1904). Sedanja fara ima poleg župne cerkve sv. Martina na Igu še dvanajst podružničnih cerkva in kapelo Vstalega Zveličarja na pokopališču.
Cerkveno stavbo arhitekturno sestavljajo: cerkvena ladja, prezbiterij in zvonik. Ladja je najstarejši del. Ima domnevno romansko osnovo s prvotno nedvomno ravnim stropom. Tristrano zaključen kratki prezbiterij je zamenjal prvotno polkrožno apsido. Na zunanji strani ima talni zidec kar nam da misliti, da je imel prvotno gotski rebrasti obok. Morda so obenem, ko so leta 1831 zamenjali raven strop v cerkveni ladji z obokom, »posodobili« tudi strop prezbiterija. Zvonik na zahodni strani ladje je bil zidan sočasno z novim prezbiterijem.
Starost cerkve, po sedaj znanih podatkih, ni mogoče določiti z natančno letnico. Ne vemo niti njenega stavbenika. To bo še ugotovila stroka.
Med domačini še danes kroži anekdota o gradnji cerkve, ki govori nekako takole: »Najprej so cerkev začeli graditi v sami vasi. Ko so naredili temelje, so bili le-ti zjutraj porušeni. Kljub začudenju so jih popravili in obnovili, vendar so bili naslednje jutro zopet porušeni. To pa zato, ker je želel biti sv. Rupert za časa svojega življenja velikokrat v samoti, zato želi imeti tudi svojo cerkev na samotnem kraju. Tako so domačini pričeli graditi cerkev na hribu nasproti vasi, kjer je še danes.«
V listinah se cerkev prvič omenja 6. januarja 1482 kot »zu sand Rueprecht zu Hündtarn«. Vendar jo škofijske vizitacije iz 17. stoletja opisujejo kot romansko stavbo, kar nakazuje tudi njena izrazito samotna lega, ki je značilna za gradnjo cerkva romanskega časa.
Ob vizitaciji ljubljanskega škofa Rinalda Scarlichija (1631-1632) je v svojem pontifikalnem protokolu, za katerega je vizitacijo "ecclesia Sancti Ruperti in Nasarzhizh", dne 21. julija 1631 kot druge cerkve v tistem dnevu, opravil škofov avditor Maximus Rigus, med drugim zapisal naslednje:
• v cerkvi je en oltar v čast svetniku, popolnoma brez vsega potrebnega in gol; podobo ima majhno in neprimerno,
• cerkev je majhna in temna, ima dva majhna okna, en zvon, streho vso staro in razbito.
Ko si je to ogledal in tudi mašno opremo, je naročil (ukazal):
naj se oskrbi za oltar vse potrebno, kakor je po predpisih ter nabavi novo ikono po možnosti cerkve.
naj se kupi nov rimski misal, popravi plašč ter nabavi posoda za blagoslovljeno vodo.
naj se okna razširi, streho pa popolnoma popravi.
Vizitacija, ki je bila 16. avgusta 1654, je glede same cerkve bolj zgovorna. Iz nje spoznamo, da je imela cerkev takrat še obokano polkrožno apsido, ki je bila ob vhodnem loku široka in visoka pribl. 2,70 m in pribl. 3,10 m globoka. Pravokotna ladja je bila do ravnega lesenega stropa visoka 3,10 m. Nad fasado se je dvigal odprt mali zvonik z lino za en zvon.
Do leta 1831 je bil v ladji še raven strop. Takrat so ladjo povišali in jo obokali, kakor tudi prezbiterij. Tako je sedaj višina slemena obeh cerkvenih delov (ladje in prezbiterija) enotna.
Cerkveno stavbno arhitekturo sestavljajo: cerkvena ladja, prezbiterij in zvonik. Ladja je najstarejši del, saj jo že vizitacije opisujejo kot romansko stavbo. Tudi njena urejena zidava iz plastenega lehnjaka in pomanjkanje podzidka dokazujeta njene romanske korenine. Največji dokaz njene častitljive starosti je ohranjeno romansko okno v zahodnem delu južne stene.
Romanika se končuje pri nas okrog srede 13. stoletja, medtem ko vztraja na poljudni ravni z množico podeželskih cerkva in kapel vse do splošne uveljavitve gotike, ki pa ponekod še v 14. stoletju ni povsem premagala trdno zakoreninjene romanske tradicije.
Ob koncu 17. stoletja so namesto romanske apside pozidali nov prezbiterij, na zahodu pa zvonik.
Sedanja celotna stavba (zvonik, ladja in prezbiterij) meri v dolžino skoraj 18 m (17,97 m), na najširšem delu meri 9,50 m (zunanje mere). Zvonik je visok skoraj 20 m, njegov tloris je 3,70 m x 3,70 m. Višina ladje (kakor tudi prezbiterija) do slemena meri 7,60 m.
Domačini so povedali, da je bil nekoč (verjetno še do leta 1910) okrog cerkve Rupertov sejem, ki so ga nato »prodali« drugam.
Samota cerkvi v duhu poglobitve in zbližanja z Bogom ni vedno le koristila, ampak ji je tudi škodila. Tako so cerkev 6. julija 1997 oropali nepridipravi in odnesli kipe štirih svetnikov ( Ruperta, Lovrenca, Štefana in Matije), dva angela in dvoje lesenih razpel. K sreči je policija vlomilce prijela in vrnila kipe svetnikov. To je bil že tretji vlom v zadnjem času.
Podružnična cerkev je imela tudi svoje mežnarje. Iz virov lahko razberemo, da je bil prvi znani mežnar Marko Zupančič v letih 1627 – 1652. Do leta 1906 se je zvrstilo 19 mežnarjev. Med njimi je imel Matija Železnikar, roj. 16. januarja 1632, Klada, najdaljšo delovno dobo in sicer 40 let – od 1652 – 1692, ko je 13. junija istega leta umrl. V novejši dobi so mežnarje nekako zamenjali ključarji. Sedanji ključar je Ivan Kreps, ki je bil imenovan 16. septembra 2001.
Cerkvena zunanjščina
Cerkvica sv. Ruperta stoji na ploskem vrhu prav na meji med s travo poraslim hribom na dostopni južni strani in kremeniškim gozdom na severnem delu. Kot samotna gozdna vila že stoletja bedi nad vasico na sosednji vzpetini. Kljubuje vetru in dežju, soncu in snegu. Predvsem pa grozeči pošasti – gozdu. Z vejami svojih dreves počasi steguje lovke nad osamljeno starko. Želi jo okleniti in pogoltniti v svoji nenehni pohlepnosti prevlade nad stavbo in travnikom. S pomočjo vaščanov, ki urejajo okolico, se še uspešno brani gozdni temačni mističnosti in večni pogubi.
Do cerkve pridemo po, v prvem delu na novo urejeni, poti ob južni cerkveni strani. Nekoč je bilo okrog cerkve obzidje, katerega sledi lahko vidimo na severni in vzhodni strani. Po pripovedovanju Jožeta Božnarja, Sarsko 6, je bil okrog cerkve znotraj obzidja »britof« ( Varstvo spomenikov XXI-1977).
Če se pred cerkvijo ozremo malo naokoli, ugotovimo, da cerkev pravzaprav ni sama. Spogleduje se s cerkvijo sv. Gregorja na Dobravici in cerkvijo sv. Marjete na Golem. V daljavi na horizontu se čuti celo cerkev Kraljice miru na Kureščku. Za gozdom pa se za drevesi skriva cerkev sv. Urha na Kremenici. Z zvonjenjem se med seboj pozdravljajo in si krajšajo čas.
Človek se zamisli, kako verni so bili naši predniki, da so na tako majhnem koščku zemlje postavili kar pet cerkva. Zakaj jih danes ne moremo niti dostojno vzdrževati in ohraniti našim prišlekom!
Ko stojimo pred cerkveno stavbo, se nam kaže zvonik z linami na vsaki strani in s pločevinasto streho kot nekakšen v nebo štrleči prst. Pod njim čepi cerkvena ladja kateri je na vzhodni strani prislonjen tristranično zaključen prezbiterij. Oba imata enotno streho z opečno kritino, le sam tristranični del prezbiterija pokriva pločevina. Okrog prezbiterija je talni zidec, ki je značilen element gotske arhitekture in ki nakazuje, da je bil prezbiterij v notranjosti prvotno rebrasto obokan.
Posebne omembe vredno je ohranjeno romansko okence na zahodnem delu južne stene cerkvene ladje, ki še danes služi svojemu namenu. To je tisto okno, ki ga v 17. stoletju, kljub zahtevam vizitatorjev (celo ponovni zahtevi po povečanju v letu 1668) niso razširili in je ostalo vse do danes. Je kot nekakšno oko skozi katero je gledala nekoč cerkev v prihodnost, danes pa mi gledamo skozenj v preteklost.
Zunaj se okence z vseh strani enakomerno poševno poglablja v steno in je zgoraj polkrožno zaključeno. Odprtina na fasadi je široka 0,45 m in visoka 0,80 m. Okenska polica oziroma rob se nahaja 2,53 m visoko od tal. Z notranje strani je odprtina pravokotna, velikosti 0,53 m x 0,70 m in se zožuje proti sredini stene, kjer je vložen okvir s svetlobno odprtino 0,50 m x 0,12 m (M. Zadnikar: Romanska arhitektura na slovenskem, Lj. 1959).
Vzhodno okno v južni steni je bilo povečano iz romanskega že leta 1654 in meri 0,95 m x 1,25 m. Takšno okno je tudi na severni steni.
V prezbiteriju je po eno okno na vsaki daljši stranici. Njihova širina je 0,80 m in višina 1,00 m.
Ta samotna nema starka vpije po novi obleki – fasadi.
Cerkvena ladja
V cerkev vstopimo skozi glavni in edini vhod, ki je pod zvonikom. Ko prestopimo prag kamnitega portala najprej noga začuti opečni tlak cerkvene ladje. To je najstarejši del cerkvene arhitekture. Kot je bilo že omenjeno je ladja romanskega izvora. Sedaj je to pravokotni prostor z notranjimi merami 8,60 m x 5,80 m. Prostor je visok 5,08 m. Debelina zidu znaša 0,83 m.
V zadnjem delu ladje je kor širine 1,30 m z zidano ograjo višine 1,08 m. Na kor se povzpnemo po ozkih lesenih stopnicah. S kora je edini možen dostop v zvonik.
Tlak v ladji pokrivajo opeke velikosti 0,30 m x 0,15 m, ki so poševno položene.
Do leta 1831 je imela ladja raven strop, sedaj je plitko obokana.
V ladji so postavljene lesene klopi v dveh vrstah in sicer štiri na »ženski« in prav toliko na »moški« strani.
Prehod iz ladje v prezbiterij je preko slavoloka s širino odprtine 3,32 m in višino 3,30 m; debelina slavoločne stene je 0,80 m. Na slavoločni ladijski steni je v sredini nad slavolokom naslikana monštranca. Na obeh njenih straneh sta upodobljena angela v človeški podobi, ki lebdita na oblakih. Poslikavo je napravil leta 1897 Franc Blaznik. Na levi strani slavoločne stene je obešen križ (s Kristusom), ki se uporablja pri procesijah. Na desni strani je stranski oltar, posvečen sv. Matiju.
Stranski oltar sv. Matija
Stranski oltar je zelo preproste zasnove, predvsem glede ornamentike. Kdaj je oltar nastal, kdaj je bil posvečen in kdo je avtor se zaenkrat še ne ve. Spada nekako v čas proti koncu 17. stoletja. Nad kamnito mizo – menzo, ki ima na čelni strani narisan križ, se vzpenja lesen oltarni nastavek, ki je navpično simetričen in grajen po načelih poudarjanja nosilnih (steber, podstavek, konzola) in nošenih (preklada, prekladna plošča, venčni profil,..) delov. Deli oltarnega nastavka so: predela, glavni del ali glavnina oltarja in atika kot zaključek. Navpična delitev je v srednji, stranski in krilni del.
Predela je tisti del nastavka, ki stoji neposredno na menzi in je hkrati nosilec vseh ostalih delov. Njena navpična razdelitev je odvisna od razdelitve glavnine oltarja. To pa določajo nosilci ogredij, ki stoje na podstavkih, kateri več ali manj izstopajo v prostor. Ker ima naša predela samo dva podstavka, je tako imenovana enostavna s srednjim in stranskim delom.
Glavni del oltarja stoji na predeli in ga navzgor zaključuje ogredje. Srednji del ločita od stranskih dveh stebra na vsaki strani niše. V sredi je niša, ki je zgoraj polkrožno zaključena. V niši je prostor za kip sv. Matija z značilno sekiro ob nogi. Kot je bilo že rečeno, se je začasno na to mesto premaknil iz atike sv. Nikolaj (17. stoletje, velikost 0,80 m), ker je sv. Matija v restavriranju.
V vsakem segmentnem trikotu med lokom niše, stebrom in preklado je angelska glavica s perutmi.
Ob glavnem delu sta na vsaki strani krilni niši. Ornamentalnih motivov skoraj ni. V levi krilni niši je kip sv. Katarine z značilnimi atributi: strto kolo, kelih s hostijo. Plastika je visoka 0,50 m in pripada obdobju 17. stoletja. Na desni strani je kip sv. Neže, ki je brez, skoraj obvezne, ovce. Njena ovčka je bila pozabljena za glavnim oltarjem, ko so kip dali v restavriranje. Velikost kipa je 0,50 m, restavrator je ocenil, da je iz 17.stoletja.
Atika je nastavek nad glavnim delom, navadno njegov pomanjšani in poenostavljeni posnetek. Na zunanji strani se atika zaključuje z ravnima profiliranima pristrešnikoma. V sredini je podstavek za kip sv. Nikolaja.
Prezbiterij
Za prezbiterij, svetišče ali kor kot so včasih rekli, smo že povedali, da je prizidan cerkveni ladji v 17. stoletju, ko je zamenjal romansko polkrožno apsido.
Sodeč po talnem podzidku na zunanji strani je bil prvotno rebrasto obokan. V arhitekturnem smislu spada naš prezbiterij med tako imenovane kratke kore s pravokotnim tlorisom, ki se na vzhodni strani tristrano zaključuje. Njegove notranje dimenzije so: širina je 4,35 m, globina znaša 3,90 m, višina je 4,10 m in je skoraj 1m nižji od ladje. Stene prezbiterija so debele 0,75 m. Prezbiterij je za stopnico višji od tal v ladji.
Ko človek prestopi »prag slavoloka« potrka na njegova čustva srednji vek s svojim občutenjem sveta in svetega. Stojimo pred glavnim oltarjem.
Glavni oltar
Prostor prezbiterija zapolnjuje lesen baročni glavni oltar s prehodi. Je srednje kvalitetno delo druge polovice 18. stoletja. Po ornamentiki je zelo skromen. Uvrščamo ga med značilne kranjske kompozicije z gladkima stebroma, z vazami (ki jih sedaj ni) in zastorom. Na kamniti menzi je enostavna predela, ki se ukrivlja v prostor. Ob široki niši sta na obeh straneh pilastra, krivino zaključujeta po dva gladka stebra brez ornamentike. Ogredje ni ravno, ker ga predira polkrožno zaključena niša. V atiki je pod baldahinom kip Marije z Detetom.
Oltarni zastor, ki je v 2. polovici 18. stoletja kar moden, je tu le simbolično nakazan ob krilih. Ornamentirane vaze s šopki cvetja so sicer prisotne, vendar zaradi izredno slabega stanja celotnega oltarja, le-te menjajo svoje mesto in zapolnjujejo vrzeli zaradi dotrajanosti.
Pred glavno nišo, v kateri je leta 2001 obnovljen kip sv. Ruperta (18. stoletje, višina 0,90 m), je lesen tabernakelj. Nekoč je imel ob vsaki strani po enega angela, ki jih sedaj ni več. Na vrhu sta dva lesena svečnika.
Ob glavni niši sta postavljena dva kipa in sicer: sv. Lovrenc z ražnjem (18. stoletje, višina 0,76 m) na desni strani (gledano proti oltarju) glavnega oltarja in sv. Štefan (18. stoletje, višina 0,76 m) na levi strani oltarne niše. Ob strani oltarja, nad prehodi, sta kipa sv. Lucije na desni strani in sv. Barbare nad levim prehodom. Zaradi zelo slabega stanja kip sv. Lucije nima več v roki pladnja z izdrtimi očmi.
Celoten oltar je leta 1897 obnovil in prebarval Franc Blaznik. Od takrat dalje oltar ni bil deležen nobenega popravila.
Cerkev ima zelo lep mašni plašč. Nekoč je imela povsem zlat kelih, ki je v 70. letih 20. stoletja romal v župnijsko cerkev in se nazaj ni več vrnil. Nadomestil ga je leta 1977 pozlačen kelih. Domačini vedo o zlatem kelihu povedati »resnično« anekdoto, ki pravi: »V tistih hudih časih turških vpadov je domačin Švigelj, ki je bil prvi svobodni kmet v vasi, ubil Turka. Dobil je toliko zlata, da so lahko napravili zlat kelih za cerkev in še mu ga je ostalo.»
Zvonik in zvonovi
Kot zadnji arhitekturni del cerkvene stavbe je zvonik. Prizidan je k cerkveni ladji in se vrašča v njeno zahodno steno. Postavljen je bil v 17. stoletju morda takoj po predelavi prezbiterija. Kdo je stavbenik, dosedaj še ni ugotovljeno.
V zvonik se povzpnemo po lesenih stopnicah, ki vodijo iz kora v cerkvi.
Stolp na slopih tvori preprosto zvonico, ki služi kot preddverje glavnemu vhodu. Zvonik ima gladke stene brez venčnih zidcev, ki določajo nadstropja. Vogali zvonika nimajo šivan rob. V prostoru, kjer je v jarem vpet zvon, je na vsaki steni odprtina širine 1,00 m in višine 1,70 m s polkrožnim zaključkom na vrhu.
Tloris zvonika je 3,70 m x 3,70 m. Debelina zidu je do drugega lesenega podesta 1,00 m, naprej 0,90 m. Višina stolpa je približno 20 m. Pokriva ga pločevinasta streha, ki je leta 1958 zamenjala lesene skodle.
Zvonovi
Glavna naloga zvonov je, da naznanjajo bogoslužna opravila in vabijo k molitvi. V prvi dobi krščanstva se je bogoslužje opravljalo na skrivaj, zato je vernike sklical poseben sel. Cerkev je v 6. stoletju dokončno sprejela zvonove v svojo službo, zato jih najprej blagoslovi, da niso le del narave, ampak cerkven predmet.
Danes ima cerkev en železni (jekleni) zvon, ki so ga dobili od podružnične cerkve sv. Jurija. V jarem na Sarskem so ga obesili 8. oktobra 1958. Prvotna dva bronasta zvonova je vzela prva svetovna vojna s poveljem z dne 22. maja 1917, po katerem so se morali oddati v vojaške namene vsi zvonovi, uliti iz bakra ali bakrenih litin, katerih premer je bil 25 cm ali več. Tako so tudi sarski »pevci« romali na zbirno mesto v Zalog pri Ljubljani, kjer je bilo zbirališče odvzetih zvonov za Kranjsko.
Od takrat je zvonik zajel turoben molk, ki ga je občasno trgal rezek krik ptic, edinih prebivalcev oropanega stolpa. Tišina je trajala do leta 1958.
Sedanji zvon ima premer 0,90 m in je visok 0,76 m. Na sebi nima nobene podobe, ornamenta ali napisa, razen kratice K. I. D., kar pomeni Kranjska Industrijska Družba – to je izdelovalka zvonov in leto izdelave - 1923.