Iška - Sveta Jedrt

CERKEV SVETE JEDRT

Podružnična cerkev sv. Jedrt v Iški je v cerkveni organiziranosti ves čas del ižanske župnije. Ižanska fara z letnico nastanka 1363 je naslednica vikariata na Igu, ki je pripadal pražupniji Šempeter pri Ljubljani. Vikariat na Igu se v pisnih virih omenja že leta 1291. Prvotna ižanska župnija je imela veliko večji obseg kot ga ima danes. Leta 1787 so se od nje ločile današnje sosednje župnije, takrat lokalije Želimlje (župnija 1897), Golo (župnija 1877) in Tomišelj (župnija 1904). Sedanja fara ima poleg župne cerkve sv. Martina na Igu še dvanajst podružničnih cerkva in kapelo Vstalega Zveličarja na pokopališču.

Lega cerkve

Cerkvica sv. Jedrt stoji na travnatem svetu (slika 3) ob ozki asfaltirani cesti, ki vodi proti Šalovi kmetiji (Šuštaršič), na desnem bregu reke Iške, nekaj deset metrov od novozgrajenega mostu. Stari dotrajani lesen most se je podrl pod težo kamiona, naloženega z lesom. Takoj so postavili brv (februar 2001) namenjeno samo za pešce in se lotili izgradnje novega betonskega mostu, kije bil v juniju 2001 že sposoben za promet z vozili.

V listinah se cerkve sv. Jedrt prvič omenja 12. maja 1352 kot »chirch czu sand Gerdrut in der Eysch«. Takrat je bila cerkvica tudi posvečena.

Po ustnem izročilu naj bi najprej stala cerkev bolj proti Vintgarju, višje od sedanjega gostišča na t.i. Cerkvenem vrtu. Sledov cerkvice ni več. Po drugi svetovni vojni se jih je menda še dalo videti. Bila na; bi lesena in naj bi jo »pred 300 leti prenesli nižje dol: pod Šalovo domačijo«.

Tomaž Kočar v svoji knjigi omenja: »kot mi je pripovedoval sredi aprila 2000 takrat 94-letni Teglov Jože. Škraba iz Iške, naj bi velik Rupertov grunt v Iški pred tristo leti oče razdelil med sinova. Ena 'polovica' je danes pri Šali, druga pa pri Pristavcu. Eden od obeh bratov, tisti pri Šali, je dal del svojega sveta za gradnjo sedanje cerkvice sv. Jere (Jedrt), drugi brat, tam od Pristavca (danes je to domačija Strle-op. M.H.), pa del za gradnjo mežnarije.«

Morda je nekoč res obstajala cerkev na drugem kraju, vendar je v ohranjenih dokumentih ni zaslediti. Prestavitev cerkve pred »300 leti« se lahko ovrže že  z zapisniki škofijskih vizitacij iz 17. stoletja. Tako je ob vizitaciji ljubljanskega škofa Rinalda Scarlichija (1631-1632) v pontifikalnem protokolu, za katerega je vizitacijo »ecclesia Sanctae Gertrudis in Hiška«, dne 23. julija 1631 kot osme cerkve v tistem dnevu, opravil škofov avditor Maximus Rigus, med drugim zapisano:

  • v cerkvi je en oltar v čast svetnici, popolnoma brez vsega potrebnega in gol;
  • podobo ima majhno in neprimerno,
  • Ko si je to ogledal in tudi mašno opremo, je naročil (ukazal):
  • naj se oskrbi za oltar vse potrebno, kakor je po predpisih
  • naj se kupi nov rimski misal, table tihih molitev, svečniki
  • naj se okno razširi.

 

Mežnarija

Drugi podatek, ki potrjuje časovno neusklajenost pripovedi z dejansko situacijo, se nanaša na mežnarijo. Prvi znani mežnar je bil Janez Koren, rojen 27. decembra 1598 v Vrbljanu. Službo mežnarja je opravljal kar 29 let (1621 - 1650).jo

Iz tega obdobja je ohranjena zanimiva molitev naših prednikov, ki jo je zapisal škof Hren leta 1624:

Satu mg prereuni Vbogi Gre\hniki, tebe, o Gospud v)mileni JESUS, molimo inu sahvalimo, Sakaj skusi tvoj S.Krish, Skusi tvoje britku terplejne, inu nedolshr: tvojo Sveto Smert, Si ty, nass vi eh, inu ta vuss vole- Svejt reizhil. VS mili Se tedaj tudi zhes naShe velike reve inu nam pomagaj, O Sveti BUG, o Sveti mozhni BUC- o Sveti inu pres Smertni BUH, vsmili Se ty zhes nass Amen

Mežnar z najdaljšo dobo je bil Andrej Bernik, ki je služboval kar 41 let (od 1808 do smrti 1849).

Sedaj mežnarije kot stavbe ni več, prav tako tudi mežnarjev ne. Za cerkev so skrbeli ključarji. Dosedanji ključar Jože Škraba je umrl leta 2000 v častitljivi starosti 94 let. Novi ključar je Franc Strle.

 

Cerkvena stavba

Cerkvica sv. Jedrt je izmed vseh ižanskih podružničnih cerkva najmanjša. Cerkveno stavbo arhitekturno sestavljajo enodelni prostor, ki mu je na pročelni strani prizidan zvonik, pod katerim je edini vhod v cerkev. Celotna stavba ima zunanje mere: dolžina je 9.10 m, širina pa 6,05 m. Tloris zvonika je 3,10 m x 2.10 m. Njegova višina je skoraj 15 m.

Cerkvena ladja in daritveni prostor nista med seboj arhitekturno ločena, le stena za oltarjem se tristrano zaključuje in daje vtis majhnega prezbiterija. Notranja dolžina prostora je 5,90 m, širina 4,75 m. Debelina stenje od 0,65 m do 0,70 m. V času obnove so ugotovili, da debelina stropa ni nikjer tanjša od pol metra. Svetloba prihaja v notranjost skozi dve pravokotni okni, eno na severni in eno na južni strani.

 

Cerkvena zunanjščina

Stavba ob lepem vremenu zasije v svoji belini sre­di zelenja. Takrat je kot biser, ki se izlušči iz naro­čja čudovite neokrnjene in divje narave. Leta 1991 je bila zidarsko temeljito popravljena. Fasada je bila obnovljena, napravljeni so bili novi žlebovi. Ob tej priložnosti je bilo v glasilu Naša župnija, leto II, de­cember 1991, št. 10, naslednje obvestilo: »Na praznik Kristusa Kralja, 24. novembra, je bila v Iški lepa slo­vesnost. Z mašo in zahvalno pesmijo smo se zahvalili Bogu in vsem prizadevnim vaščanom za uspešno ob­novo zunanjosti cerkve sv. Jedrt. Med mašo so pre­pevala dekleta mladinskega pevskega zbora. Cerkev je bila zunaj in znotraj bogato okrašena. Slavje se je nadaljevalo tudi po maši. Vsi navzoči smo bili deležni prijaznosti in gostoljubja vaščanov že pred cerkvijo in pozneje pogostitve pri Pristavčevih. Vsem, ki so se na različne načine potrudili, da je cerkev zažarela v obnovljeni lepoti in je bilo praznovanje lepo, prisrčna hvala.«

Poleg cerkve raste košata lipa, višja od zvonika, ki kot skrbna mati steguje veje proti cerkvici in jo želi sprejeti pod svoje varstvo.

Res je, da cerkev ni primerljiva s katedralami ve­likih mest. Je pa grajena na domači zemlji z voljo in sredstvi, znojem in vero naših prednikov, ki so v težki borbi vsakdanjega življenja gojili močno vero in željo oplemenititi lastne žulje s kulturnimi dobrinami in si ob pogledu nanje zaceliti rane garaštva in napojiti žejno dušo po lepem. Nekaj teh stvaritev se je, hvala Bogu, ohranilo do današnjih dni. Nekatere so stare že več kot pol tisočletja in ravno zato so vredne ob­čudovanja in spoštovanja ter ustvarjanja zanosa in ponosa, da smo nasledniki dolge verige ljudi, ki i ljubili svojo zemljo, čeprav jim je večkrat dajala mar kot so si želeli.

 

Cerkvena notranjost

Cerkveni prostor ima križno obokan strop. Leta 1897 gaje poslikal Franc Blaznik. Preprost oltar ima kamnito menzo. Nad njo je marmornata polica, na kateri je enostaven tabernakelj. Na straneh sta pravokotni kartuši obdani z rokokojsko motivik: v smislu tabel tihih molitev.

Enostaven ploskovit lesen oltarni nastavek ima ozko preprosto nišo, v kateri je kip sv. Jedrt (slika 5 Kompozicijo oltarja dopolnjuje stenska slikarija. Ob straneh niše sta na steni naslikani podobi sv. Klemena, papeža na levi in sv. Primoža na desni strani. Ob njiju na marmoriranih lesenih stebrih stojita kipa Marje Brezmadežne in sv. Jožefa z Jezuščkom v naročju.

Stropna slikarija je tako obrtniško kot umetniško primitivna. Za vhodnimi vrati je v steno vzidana večja kamnita posoda za katero vedo domačini povedati, daje bila namenjena za krst.

Takšno je bilo stanje v cerkvi vse do začetka leta 2006.

 

Zvonik in zvon

Zvonik je bil kasneje prizidan stavbi in se vrašča njeno zahodno steno. Ima gladke stene in piramidalno streho s križem na vrhu. Kdaj je bil postavljen in kdo je stavbenik, do sedaj še ni ugotovljeno. V zvonik se povzpnemo po lesenih lestvah. V prostoru, kjer je v jarem vpet en zvon, je na vsaki steni enojno okno Glavna naloga zvonov je, da naznanjajo bogoslužna opravila in vabijo k molitvi. V prvi dobi krščanstva se je bogoslužje opravljalo na skrivaj, zato je vernike sklical poseben sel. Cerkev je v 6. stoletju dokončno sprejela zvonove v svojo službo, zato jih najprej blagoslovi, da niso le del narave, ampak cerkven predmet.

Sam zvon je zelo zanimiv. Izdelan je iz brona in težak okoli 100 kg. Narejen je bil v livarni Samassa v Ljubljani na začetku 18. stoletja. Premer zvona je 0,70 m. Na zvonu se vidi domnevna letnica izdelave: 1705. Na vrhu zvona je upodobljen dekorativni pas prepletajočega se rastlinja. Pod njim je napis:

FVGITE PARTES ADVERSAE VICIT ENIM LEO DE TRIBV IVDAE RADIX DAVID

kar pomeni:

BEŽITE SOVRAŽNE SILE, KAJTI ZMAGAL JE LEV IZ JUDOVEGA RODU IZ KORENINE DAVIDOVE.

Na vsaki strani zvonovega polja je reliefna podoba, ki pa se zelo slabo vidi. Še najbolj prepoznavna je slika na zahodni strani in sicer je podoba Matere božje z Jezusom v naročju, ki je zelo pogosta upodobitev na slovenskih zvonovih.

V zvoniku se lepo vidi, daje cerkev imela včasih še en zvon, ki je bi verjetno manjši. Po pripovedovanju starejših ljudi naj bi ta zvon zvonil v soseščini.

Da zvona ni vzela prva svetovna vojna s poveljem z dne 22. maja 1917, po katerem so se morali oddati v vojaške namene vsi zvonovi, uliti iz bakra ali bakrenih litin, katerih premer je bil 25 cm ali več, se imamo zahvaliti domačinom, ki so zvonova skrili.

 

Leta 2006 je bila temeljito prenovljena notranjost cerkve

 

  • Strop ladje je ojačan z armirano betonsko ploščo. Delo je izvršil Božo Marolt iz Matene, ki je izvedel vsa ostala potrebna zidarska dela (obnova cokla, vzidava oken, tlak pod zvonikom pred vhodnimi vrati).
  • Na vrsti je bila nova kritina. Ko so ugotovili, da je ostrešje zdravo, so že delavci Krovstva in kleparstva Matija Halič. Ig pričeli z razkrivanjem strehe in namestitvijo nove kritine na zvoniku in ladji.
  • Na novo je izdelano in pozlačeno jabolko in nov križ na vrhu zvonika. Delo je opravilo Pasarstvo Jože Prezelj. Ljubljana, ki je naredil tudi nov lestenec v ladji.
  • Okna in lepa vhodna vrata so izdelek Mizarstva Metod Dolinar. Briše pri Polhovem Gradcu.
  • Vsa kamnoseška dela je napravil Andrej Lipovec. Jezero pri Podpeči. Tako je izdelal nov portal vhodnih vrat. Njegovi sta novi marmornati polici za lesena kipa Marije Brezmadežne in sv. Jožefa z Jezusom v naročju, ki sta vzidani na stranski steni ladje. Na novo je napravil tudi daritveno mizo ), prav tako iz marmorja.
  • Cerkev je bogatejša za električno napeljavo, ki jo je preskrbel Boris Praznik iz Velikega Gabra.
  • Za avtomatsko električno zvonjenje je poskrbel Andrej Ciber iz Pijave Gorice.
  • Pečarska dela so bila zaupana Francu Šuštaršiču. Ižanska cesta. Lično je obnovil celotna cerkvena tla ki so postala svetlejša in živahnejša.
  • Slikopleskarska dela zunanjih sten cerkve je opra­vil Vili Slovša iz Iške Loke.
  • Lesen podest pred oltarjem iz izdelal in montiral Andrej Mavec iz Iške.
  • V cerkvi je tudi ena klop, ki jo je naredil Martin Zupec. doma iz Matene.
  • Prt na daritveni mizi in v nišah je z veseljem nare­dila in darovala Julijana Peršič.
  • Nenazadnje, a morda na prvem mestu, omenimo obsežna restavratorska dela stenskih in stropnih sli­karij, oltarja in kipov kakor tudi slikopleskarska dela notranjosti. To delo je bilo opravljeno pod vodstvom Boža Ščurka iz Celja. Ob tej priliki so bile odkrite številne stare poslikave,  ki jih je očem zakrival belež v več plasteh. Po prvotni risbi so obnovljene podobe sv. Klemena in sv. Primoža (slikal4). Prav tako je v svežini zasijal, na steni upodobljen, oltarni zastor z vsemi dodatnimi, nekoč zakritimi, ornamenti. Osvežene so tudi slikarije na stropu. Na obeh straneh oltarne stene so na novo odkrili podobi svetnikov .
  • V celoti je obnovljen lesen oltar in kipa Marije Brezmadežne  in sv. Jožefa z Jezusom v naročju.
  • Nova oltarna stena z obnovljenim oltarjem daje bogatejšo podobo , čeprav je še vedno zelo preprosta.

Poleg vseh zgoraj omenjenih izvajalcev nikakor ne gre pozabiti prispevka domačinov, ki so prostovoljno opravili številne delovne ure, dali svoja orodja in me­hanizacijo, pa tudi hrano in pijačo.

avtor: Martin Hostnik