UVOD
Ko potujemo po cesti Ig - Želimlje nas, preden se pot rahlo vzpne, tik pred odcepom na desno, nemo, a prijazno pozdravi znamenje, kapelica sv. Križa.
Če smo dovolj zvedavi in prav židane volje, zavijemo ter se prepustimo smeri po pobočju dvigajoče se asfaltirane poti, ki nas vodi mimo kozolcev, teh, žal danes že redkih, lesenih vaških stražarjev, prav v naročje male in tihe vasice -Kremenice. Naselje je razloženo okoli cerkve sv. Urha na nizki istoimenski vzpetini (318 m) nad Ljubljanskim barjem.
Kratek prelet skozi pretekla stoletja
Vasica Kremenica je v preteklosti delila podobno usodo kot celoten ižanski svet, stisnjen pod Krimom. Področje je bilo neprekinjeno naseljeno že od prazgodovine. Kdo so bili prvotni prebivalci in kako so se imenovala njihova naselja, še ne vemo. Na osnovi nekaterih najdb lahko le ugibamo. Podrobnosti ne bodo prej jasne, dokler ne bo znanost pričela sistematično preiskovati naše območje v obdobju med V. in X. stoletjem.
Položaj antičnega naselja na Igu (za katerega ne vemo, kako se je takrat imenovalo) in njegove hribovske okolice ni povsem jasen. Vsaj v začetku rimske zasedbe je kraju dajala še poseben poudarek prometna cestna povezava. Ugotovljena je trasa, ki se od Dolenjske ceste, to je ceste Emona-Siscia(Sisak) cepi pri Lavrici, drži na Babno Gorico in vodi v ravni črti na Kremenico; od tu dalje na Golo, Rakitno in preko Cerknice na Trst.
Ta cesta je vse dotlej, da so zgradili Rimljani cesto Nauportus (Vrhnika) - Emona (Ljubljana), dajala kruh prenekaterim domačinom. Ko pa je nova cesta prevzela večinoma ves promet, je Ig postal zakotno naselje, v katerega so valovi zgodovinskih dogodkov le redko pljuskali.
V času fevdalizma je Kremenica najprej pripadala gospodstvu Spanheimov. Po izumrtju rodbine (1269) so se njihovi ministeriali osamosvojili, zemljiška posest se je močno razdelila, tako da je imelo v Kremenici svoje hube (posesti) več gospostev : iški gospodje, turjaški, ortneški, cerkev,..
Značilnosti obdobja kapitalizma so za Kremenico povsem enake kot za celotno ižansko področje.
Prve omembe vasi
Vas je verjetno dobila ime po kremenu, ki so ga kopali v bližini predvsem za potrebe hitro razvijajoče trdnjave in kasneje rastočega naselja Emone. Natovarjali so ga na čolne v pristanišču na Igu in ga po plovni Ižici spravljali v mesto. V ta namen so Rimljani regulirali reko, da je bila bolj ravna in vožnja varnejša.
Prve pisne omembe vasi zasledimo leta 1421 kot Kremenz. V turjaških urbarjih jo zasledimo leta 1463 kot czu der Kremenicz in v edinem še ohranjenem turj. urbarju iz leta 1485 pod imenom Kremenitz.
Leta 1497 jo prepoznamo kot Cremenz.
V vizitacijskem zapisniku iz leta 1631 je zapisana kot Cremeniz.
CERKEV SV. URHA
Starost cerkvice dosedaj še ni znana. Niti ne vemo njenega stavbenika.
Poznano je le to, da je bil prvotni ladji proti koncu gotike prizidan prezbiterij. Zvonik je kasnejša gradnja.
Iz vizitacijskega zapisnika škofa Rinalda Scarlichija za katerega je vizitacijo na Kremenci dne 21. julija 1631 opravil njegov avditor Maximus Rigus lahko med drugim zasledimo :
- da je oltar v čast sv. Ulrihu, ki ima grdo in majhno podobo,
- da ima cerkev eno samo, majhno okno
- da ima en zvon,
- da je pred vrati na prostem posvečen oltar.
Ker je škof dosledno uvajal barok, zato se kar vrste navodila, kaj naj v cerkvi prezidajo, prestavijo in povečajo. Tako je naročil, da se mora poleg drugega podreti oltar na prostem, kamne pa položiti na zid okrog cerkve; razširiti okno in ga zastekliti tako, da se odpira in zapira; oskrbi naj se nova podoba z vsem potrebnim, kot je v predpisih; itd.
Ko je povprašal sosede, je izvedel, da nimajo gotovega (stalnega) čuvarja (cerkve), toda sosedje to opravijo po vrsti vsak eno leto.
Cerkev je doživela kar nekaj predelav. Zadnji večji temeljitejši poseg je bil opravljen leta 1886, ko je bila cerkev preobokana in prenovljena ter slovesno blagoslovljena meseca julija istega leta, na dan sv. Urha. Na zidu se jasno razloči do kje sega prvotni zid in od kod naprej je novejša zidava. Verjetno so takrat dodali cerkvi tudi novo okno.
Prezbiterij ( not. mere 360 x 390 cm) je zaključen s tremi stranicami
neenakih mer. Podaljšan prezbiterij je navadno dokaz
poznogotskega porekla. Bil je verjetno obokan, kar nam priča talni
zidec ( visok 50 cm, širok okrog 10 cm, prisekan pod kotom 450, grajen iz lehnjaka) okrog prezbiterija, ki je zunanji znak zidane obočne konstrukcije v notranjosti. Ob levi strani slavoloka so napravljena vrata. Na obeh stranskih stenah je vzidano okno z rahlo izbočenim zgornjim okvirom. Poševno okensko ostenje se široko razpira v prostor. V zadnji steni so na zunanji strani še vidni ostanki zadelane niše ali,kar je verjetneje, manjšega okenca. Po slutečih merah bi šlo lahko za poznogotsko, z duhom baroka prepojeno svetlobno odprtino. Seveda bi morala zadnjo besedo povedati stroka.
Tako opisan prostor zapolnjuje baročni glavni oltar.
Iz pičlega gradiva ni mogoče razbrati njegovo starost. Prav tako ne poznamo kiparja oziroma pravilneje rezbarja. Morda oltar ni delo le posameznika, ampak kakšne takratne rezbarske delavnice. Po arhitekturnih elementih in rezbarskih plastikah ter dekoraciji bi se ga lahko uvrstilo med tako imenovane "zlate oltarje", to je čas med 1620 do približno 1720 (po M. Železniku). Natančnejšo datacijo bodo morali povedati strokovnjaki. Upam, da bo kdo od njih le kdaj zavil na Kremenico in si ogledal cerkvene zanimivosti. Morda bi jih pa morali povabiti kar sami domačini.
V oltarni polkrožni okvirni nastavek, ki se ne povezuje s stebri, a ima lahno vbočeno oltarno nišo, je vpeta slika sv. Valentina.
Nebo odstirata dva angelca, ki se jima vidijo le peruti in glavici. Skozi nebesno razpoko se v sredini slike prikaže svetnik, ki stoji na kopici oblakov. Gleda na zemljo, kjer se žena proseče ozira nanj kot na priprošnjika zoper telesne slabosti svojega moža, ki ji ves nemočen počiva v naročju z izmučenim obrazom bolnika, brez vsakega upanja. V zibki poleg njiju leži dete, ki naj ga svetnik obvaruje bolezni.
Na vsaki strani okvirnega nastavka, ki ima okvir okrašen z listnikom - okrasni pas z listnimi ornamenti, sta operutničeni angelski glavici. Vendar je na desni strani ni več, kar je cena druge svetovne vojne, ki se ji tudi Kremenica ni mogla izogniti. Dva porastlinjena stebra ob straneh nastavku nosita atiko. Na podstavku stebrov sta neposlikani kartuši z zavojčastim okvirom. Ornament stebra je rastlinski z akantsko zaključenimi listi, ki niso speljani v intenzivne spiralno-vitičaste zavoje, marveč se mesnati listi vzpenjajo po stebru. Zgornji del stebra zaključuje "korintski kapitelj".
Na polički ob vznožju oltarne slike je postavljeno na sredi razpelo obdano z vsake strani s po tremi lepimi medeninastimi svečniki, delo mojstra Žmuca.
Oltarna miza je kamnita. Oblečena je v les z vseh vidnih strani. Na vrhu ima lesen pokrov prekrit s snažnim lepim prtom.
Na rob mize so naslonjene tri t.i. kanonske table, ki so brez bogato rezljanih okvirjev kot je to običajno (npr. na Dobravici).
Na krilih oltarja in na robu atike so postavljeni kipi. Ne utesnjujejo jih oltarne niše. Same figure razodevajo dinamičnost, ki potiska ornamentalno dekoracijo v ozadje.
Ob bokih stojita na prisekanih ovalih, obdanih s štukaturo ušesastih oblik, iz katerih se po obodu ovala plazijo mesnati zobčasti listi, sv. Rok na levi in sv. Sebastijan (Boštjan) na desni strani.
Kip sv. Roka je upodobljen kot bradati dolgolasi moški v dolgem in grobo nagubanem ogrinjalu. Obut je v škornje. Z iztegnjeno desno roko kaže na kužno bulo (rano) na levem stegnu. Svetniku se priporočajo zoper kugo, kolero, proti bolečinam v nogah, v kolenih. Včasih nastopa skupaj s sv. Sebastijanom, ki se v naši oltarni kompoziciji nahaja na nasprotni strani.
Sveti Boštjan je prikazan kot postaven mladenič, ki so ga obsodili na mučeniško smrt, ker je bil kristjan. Privezali so ga za drevo (steber) in ga gosto obstreljevali s puščicami, a ne v glavo ali srce v želji, da počasi umre. Bil je prvi zavetnik zoper kugo in nenadne nalezljive bolezni(ki pridejo iznenada kot puščice), pozneje pa s sv. Rokom, ki je polagoma stopil na njegovo mesto.
V atiki je na sredini pod nekakšnim slavolokom figura Marije, ki drži v naročju Jezusa. Ob straneh stojita dve plastiki. Na levi je sv. Florijan z gorečo zgradbo ob nogah, na desni pa kip moža z detetom ob nogah (?).
Sv, Florijan, mučenec, rimski častnik s čelado in poveljniškim praporom, je zavetnik proti požarom in povodnji. Je eden najbolj znanih in čaščenih ljudskih svetnikov.
Preko slavoloka širine 320 cm pridemo v cerkveno ladjo ( not. mere 670 x 480 cm), ki je za stopnico nižja od prezbiterija. Ob vsaki strani slavoločnega zidu sta postavljena stranska oltarja.
Levi oltar, če sploh zasluži to ime, predstavlja nekaj kosov pohištva drug na drugem in na vrhu stoji kip sv. Urha, zavetnika cerkvice. Ker je bil škof ima na glavi škofovsko pokrivalo. V levici pa drži škofovsko palico. Desna roka nosi, na navzgor obrnjeni dlani, knjigo na kateri je riba.
Najbrž so ga umetniki upodabljali z ribo v roki zato, ker mesa sam ni nikoli užival.
Lesen desni oltar ima spredaj klečalnik. Na ozki konzoli stoji na polkrogelnem podstavku, z ravno ploskvijo obrnjen navzdol, ženski kip v beli obleki, ki z razprostrtimi rokami vabi vernike k sebi. Okrog nog pa se ji ovija kača (?), ki ima v ustih sadež. Za natančno določitev kipa, je potreben podrobnejši pogled v ikonografijo.
V ladji sta dve klopi, ki sta z naslonom obrnjeni ena na severno in druga na južno steno.
V cerkvi je položen tlak, ki ga sestavljajo ploščice večbarvnih pravilnih šeststraničnih oblik. Prvotno so se nahajale v cerkvi sv. Martina na Igu. Ko so tu postavljali nova marmornata tla, so odstranjene ploščice uporabili vaščani Kremenice in z njimi prekrili tla svoje cerkve, ki so bila potrebna obnove, ker so že kazala precejšnjo valovitost. Predhodni tlak v cerkvi na Kremenici je bil narejen iz opeke pravokotne oblike ( velikosti 24 x 18 cm), ki se jo še sedaj lahko vidi ob vhodnih vratih in zahodni steni, ker je ižanskih ploščic zmanjkalo.
V zadnjem delu ladje je kor podprt z dvema stebroma posnetih robov, ki sta med seboj in stenama ladje obočno povezana. Po lesenih stopnicah je mogoč dostop na kor, prostor za pevce. Od tu pa se skozi majhna vratca lahko povzpnemo v stolp.
Zvonik je najmlajši od treh sestavnih arhitekturnih elementov cerkve. Kdaj je
bil zidan in od roke katerega stavbenika je, v dosedanjih znanih virih
ni omenjeno. Dejstvo je, da se na eni strani naslanja na zahodno
cerkveno steno oziroma je celo njen del. Na drugi strani pa ga podpirata dva močna kamnita stebra. Med stebri in steno je ločna povezava, ki ustvarja prijeten prostor za vstop v cerkev skozi glavna vrata.
Stolp je brez venčnega zidca in le eno lino. V zvonici so na treh straneh kamnoseško obdelane bifore, na vzhodni strani stolpa pa je le odprtina. Nekoč opečno štiristrano zvončasto streho je v novejšem času zamenjala pločevina.
na vrh
Zvonovi
Sedanja zvonova v zvoniku sta jeklena (železna), ki tehtata 670 kg in 504 kg. Naročena sta bila na Jesenicah. Njuna predhodnika je vzela I. svetovna vojna.
Ko Cerkev vzame zvon v svojo službo, ga blagoslovi, da ni le del narave, ampak cerkveni predmet. Tako sta bila slovesno vmeščena leta 1924.
Seveda pa je bilo pred blagoslovitvijo obilo težav tako pri zbiranju sredstev kot tudi pri sami namestitvi zvonov. Vse delo je vodil takratni ključar Jakob Zgonc. Nekateri domačini se še živo spomnijo kako težko so se zvonovi potegnili na stolp. Ključar je s svojim parom konj uspešno potegnil najprej mali zvon. Pri dvigovanju velikega, pa je vrv popustila in zvon se je utrgal. Ker še niso umaknili lesenega odra, na katerem je zvon stal pred dvigovanjem, je padel nanj in se ni "ubil". Ostal je nepoškodovan. Nagibalo se je že proti večeru, a naslednji dan je bila dogovorjena blagoslovitev zvonov na svojem mestu v zvoniku. Zato so najeli večje število delavce iz bližnje opekarne, ki so z veseljem priskočili na pomoč. S skupnimi močmi so uspeli.
Po blagoslovu je sledila zabava. Hiša, po domače "pri Tonetu", se je takrat spremenila v gostilno. Birt iz Iga je pripeljal kar velik sod vina, ki ga ni bilo nič preveč. Marsikateri bokal se je izpraznil, a ni nikomur prehudo zvonilo v glavi.
Vsi so si želeli, da bi ta zvonova ostala z vezmi za vedno vpeta na lesena jarma v zvoniku.. Dogodki II. vojne in povojne so jim prizanesli. Hvala bogu.
Jeklene zvonove so pri nas znali ulivati edino v Kranjski industrijski družbi (KID) na Jesenicah po zaslugi livarskega mojstra Franca Torkarja (1880-1957), svojevrstnega genija tako na področju livarstva, kakor tudi na glasbenem področju.
Dovški župnik Jakob Aljaž je lepo opisal jeklene zvonove :
" Dobra stran jeklenih zvonov je :
- da so osemkrat cenejši kot bronasti
- da se ne ubijejo
- da jih ne bodo v prihodnji vojski pobrali.
Slaba stran jeklenih zvonov je :
- da nimajo tako lepega in milega (pobožnega) glasu kot bronasti
- da se jih bo sčasoma lotila rja, posebno če ne bodo bronsirani, kajti
veter nosi v zvonik sneg, včasih tudi dež."
Naša zvonova ne nosita nobenega napisa, razen kratice K. I. D. - Kranjska Industrijska Družba, izdelovalke zvonov. Prav tako nimata nobenih svetniških podob, le na nasprotni strani kratic je vtisnjen križ.
Načini zvonjenja
Glavna naloga zvonov je naznanjati bogoslužna opravila in vabiti k molitvi. Večerno zvonenje so uvedli v 13. stoletju, jutranje v 14. stol., opoldansko pa v 15.stol.
Poznamo različne načine zvonjenja. Drugače zvonimo, če vabimo k maši, drugače pri pogrebu in spet drugače ob veselih priložnostih, procesijah, žegnanjih. Posebej odličen način zvonjenja je pritrkavanje, ki je svojevrstna slovenska posebnost.
Kakor je nekdaj glas Gospodov pomiril morske valove, tako naj bodo po glasu teh zvonov poteptane vremenske sile toče, strele, viharja na celotnem področju prijazne vasice Kremenice.
PATRON
Cerkev je posvečena sv. Urhu, katerega god se praznuje 4. julija. To je čas največjih in najnapornejših kmečkih opravil. Kljub dolgemu dnevu jih delo preganja od jutra do večera. Za žegnanje je takrat bolj malo volje. Vaščani so bolj častili god sv. Valentina - 14. februar. Na ta dan so njegovo sliko s stranskega oltarja prestavili na glavni. Župnik g. Bergant Anton je odločil naj slika ostane stalno v glavnem oltarju. Tako je tudi žegnanje sedaj na god sv. Valentina.
Na žegnanje je vedno prihajalo veliko romarjev iz bližnjih vasi in širše okolice. Razen kadar je bilo veliko snega ali hud mraz kot npr. leta 1929, ko zasledimo v kroniki župnije Ig, da je bilo :" za 14.II. le 50 ljudi. Zaradi hudega mraza niso mogli hoditi otroci v šolo, v cerkev pa tudi odrasli ne."
Sveti Urh (Ulrih, Ulrik, Odalrik), augsburški škof je bil nekdaj med najbolj
češčenimi svetniki na Slovenskem. Priporočali so se mu za srečno
zadnjo uro in ga prosili za pomoč zoper razne telesne slabosti.
Kot prvega ga je papež Janez XV. leta 993 po rednem procesu
uvrstil med svetnike.
Bil je bistrega duha in vedre narave. Ker je preveč spoštoval škofovsko službo, jo je stežka sprejel. Toda bil je zgleden višji pastir velike škofije.
Poznan je po tem, da je pomiril spor, med očetom kraljem Otonom I. (939 -73) in sinom Liutolfom, ki je takrat pomenil državljansko vojno.S tem je odločilno vplival na dokončen poraz Madžarov. Prizadeval si je za zdravo škofijo. Veliko je skrbel za svojo dušo z ostrimi posti in iskanjem moči v molitvah, spokornih vajah in v češčenju svetniških relikvij.
Sveti Valentin, mučenec, je bil po legendi duhovnik, ki je leta 269/70 umrl
mučeniške smrti za Gospoda. Ime Valentin izhaja iz latinske
besede "valens", ki pomeni močan in zdrav, zato so ga imeli za
priprošnika zoper telesne slabosti. Časte ga tudi kot zavetnika za
oči in pravo spoznanje, ker naj bi po rimski legendi vrnil vid slepi poganski deklici. Spada med priljubljene ljudske svetnike, ki ga opevajo tudi naše ljudske pesmi. Ker ima god v predpostu, so se mu priporočali novoporočenci. V zahodni Evropi in v Ameriki velja god sv. Valentina za srečen dan, ko si ljudje izmenjujejo čestitke in darilca (srčke).
DELA NA CERKVI V NOVEJŠEM ČASU
Da je cerkvica lahko dočakala današnje dni, jo je bilo potrebno nenehno vzdrževati in popravljati. Nekaj teh del je bilo zgoraj opisanih. Velika večina drobnih, a prepotrebnih pa je šla v pozabo, vendar so bila narejena z ljubeznijo in nesebičnostjo. Ker želimo ohraniti božji hram tudi našim zanamcem, je tudi na nas naloga, da ga popravljamo. Tako je bilo v zadnjih desetih letih marsikaj postorjenega. Naj naštejem le večja dela :
- maja 1988 saniranje temeljev
- 15.08.1988 obnova strehe ( novo ostrešje)
- 15.07.1989 montaža strelovoda in barvanje zvonika
- 1992 zamenjava oken
- 1992 montaža žlebov
- 1995 pleskarska dela v notranjosti c.
Ravno s temi deli je cerkev bolj trdna in dosti manj vlažna.
Cerkev sv. Urha vabi in upam ne zaman. Naj postane kraj prijateljstva med Bogom in ljudmi in ljudmi med seboj.
avtor: Martin Hostnik