Lega vasi
Na hribovitem pomolu nad Ljubljanskim barjem se ob cesti Ljubljana - Kočevje, le 4 km od Škofljice na povprečni nadmorski višini 337 m, širi gručasta vas - Pijava gorica. Tu se cepijo stranske ceste v Smrjene, Želimlje, na Drenik in Gumnišče. Stare hiše z velikimi napušči spominjajo na furmanske čase, kjer so si ljudje in živina tu nabirali moči za strm in dolg vzpon po cesti Škofljica - Turjak, dograjeni leta 1877, in naprej v Lašče, Ribnico, itd., ali so si gasili žejo po vrtoglavem spustu v obratni smeri. Pred tem je potekal promet po želimeljski dolini in z utrujajočimi ovinki po strmini prav mimo turjaškega gradu.
Vendar življenje vaščanov ni bilo vedno lepo; žuljavost so jim poleg trdega dela povzročale tudi občasne nesreče, ki vasi niso prizanašale. Tako skoraj na prelomu stoletja kronist piše : "Dne 23. maja 1898 dopoldne ob 9. uri je v vasi Pijava gorica nastal požar, ki ga je močan veter tako podnetil, da je večji del vasi popolnoma upepelil. Do tal je pogorelo 13 hiš, 17 hlevov, 7 vezanih kozolcev, 6 šup in 41 manjših poslopij. Pogorel je tudi cerkveni zvonik in raztopila sta se zvona..... Vsa škoda vsled požara narejena znaša nad 26500 goldinarjev. Deželni predsednik g. baron Hein razpisuje nabiranje milih darov po vsej kronovini, št. 2900/32 dne 27. junija 1898."
Komaj se je vas malo opomogla, že je izbruhnila prva vojna, ki ji ob tako pomembni cesti, ni prizanesla.
V tretjem desetletju 20. stoletja so se vaščani med prvimi v fari odločili napraviti nove zvonove. V ta namen se je na cvetno nedeljo (25. marca) 1923 leta prodal travnik, da so mogli naročiti zvonove pri jeseniški livarni.
Za isto leto piše kronist :" Oktobra 19. je podružnica Pijava gorica dobila 2 bronasta zvona. Večji tehta 547 kg, manjši 276 kg". Poleg denarja za prodani travnik so prispevali tudi vaščani : cel grunt je dal 2000 din, drugi po razmerah, hišarji po 125 din.
Danes vas s 421 prebivalci v upravnem pogledu pripada občini Škofljica, v cerkvenem pa župniji Ig kot njena podružnica.
Prva omemba kraja in cerkve
Kraj se v pisanih virih prvič omenja okrog leta 1356 z imenom Pieczpuechel.
Razvoj imena po dokumentih je naslednji :
Pyaweczpuehel, 1365
Pyawiczpuehel, hof, 1370
Pyauczpuhel, 1375
Beatspuchel, hof, 1383
kyrichen zu Piatzpuchel, 1463
Pyauitschpuhell, 1467
Pyabicz puechell, 1490
Piaua Gorizha, 1631
Starost same cerkve, po dosedaj znanih dokumentih, ni mogoče določiti z natančno letnico. Z dokajšnjo gotovostjo se lahko domneva, da segajo zametki sedanje cerkve v prvo polovico 15. stoletja. Prvo znano skico cerkve je moč zaslediti v pontifikalnem protokolu ljubljanskega škofa Tomaža Hrena, restavratorja katoliške vere v ljubljanski škofiji, ki je med vizitacijami v letih od 1600 do 1627 obiskal tudi Pijavo gorico in sicer 14. aprila 1619, kjer je "kljub slabemu vremenu posvetil ižansko podružnično cerkev na P.g. skupaj z oltarjem angela varuha ter sv. apostolov Simona in Jude." Risba, bogato opremljena z napisi, je sicer shematična, ilustrativna, predstavlja pa podobo cerkve takratnega časa.
Sprehod po cerkvi
V vaškem jedru, kot biser sredi školjke, stoji cerkev sv. Simona in Jude z gotskim rebrasto obokanim prezbiterijem (not. mere 4,20 x 4,25 m ), v katerem so odkrili poznogotske freske. Lep baročen glavni oltar nosi letnico 1775.
V cerkveni ladji (not. mere : 8,20 x 5,0 m) se čuti duh baročnega stilnega obdobja.
Svetloba prihaja v prostor skozi dva, očitno prezidana okna. Po lesenih stopnicah se pride na kor, prostor za pevce. Od tu vodijo vrata v zvonik. Sedanji zvonik (4,50 x 3,75 m) je bil leta 1883 na novo pozidan. Dva bronasta zvonova (iz l. 1923) se ob ugodnem vremenu slišita daleč okoli.
Velikost cerkve je po dolžini 13 m, po širini 6 m in v višino meri 5 m.
Skoraj okrog in okrog cerkve je še ohranjen stari zid. Cerkev ima na severno steno prislonjeno zakristijo, ki se uporablja tudi za potrebe poučevanja verouka. V juguzahodnem cerkvenem vogalu je vzidan rimski nagrobnik z vidnim ornamentalnim delom, medtem ko je napisni del žal neprepoznaven. Cerkvica je ob priliki raziskovanja Zavoda za spomeniško varstvo razkrila freske, delo gotskega slikarja Janeza Ljubljanskega, ki jih je naslikal domnevno leta 1456, zato ni čudno, da ima na desni strani vhoda pritrjeno tablo z napisom : Kulturni spomenik.
Od danes pa se cerkvica ponaša z novo pridobitvijo. Ladijski prostor nevsiljivo zapolnjujejo lepe jesenove masivne klopi, ki jih le vonj po svežem laku in lesk novine izdaja, da so novi inventar, sicer bi človek mislil, da so tu že dolgo.
Čeprav ne velika, pa cerkev v svojih nedrih hrani čudovita bogastva preteklosti.
Zahodna stena cerkve, skozi katero vodi glavni vhod nad katerim je vklesana letnica 1677, pomeni ločitev obrednega prostora od zunanjega sveta. Prostor, v katerega stopi človek, ladja, je namenjen zbiranju vernikov. Slavolok, prehod k prezbiteriju, pomeni poziv k drugi, še bolj poglobjeni duhovni osredotočitvi pred vstopom v najvažnejši del stavbe, ki ga je že arhitektura sama veličastneje oblikovala s tem, da ga je obokala in slikovno obogatila.
Že večkrat se je poudarilo, da skoraj ni bilo gotske cerkve, ki bi ne bila okrašena s stenskimi slikarijami. Tako so tudi pri odstiranju več stoletnega beleža v prezbiteriju naše cerkve naleteli na gotske freske. Stensko slikarstvo tistega časa pozna dve tehniki upodabljanja na zid: slikanje na vlažni belež in slikanje al fresco na presni, mokri omet. Čeprav lahko obe tehniki nastopata tudi druga ob drugi, pa je prvi način starejši in do srede 14. stol. skoraj izključno uporabljen. Glede na starost prezbiterija ta tehnika ni prišla v poštev.
Zahvaljujoč rokodelski izvežbanosti slikarjev tega časa so tudi umetniško manj pomembna dela tehnično odlično izvršena, tako da so se lahko ohranila do današnjih dni kljub požarom, vojskam in drugim opustošenjem in preslikavanjem, ki so jih pretrpele naše cerkve in njihove slikarije.
Posebno mesto gotskega stenskega slikarstva pri nas zavzema poslikavanje prezbiterija. To je posebnost naše poznosrednjeveške umetnostne preteklosti. Vsa dosedanja znanstvena opazovanja kažejo, da ta tip poslikave ni nikjer prišel tako do veljave in ni nikjer doživel tolikega razvoja kakor prav na Kranjskem, v manjši meri na Goriškem in deloma na Koroškem. Zato se je v naši strokovni literaturi uveljavilo kar ime "kranjski prezbiterij". Ta, od cerkvene ladje ožji, v mreži reber spajajočih se v sklepnikih, obokani prezbiterij, ki ga zaključujejo tri stranice pravilnega osmerokotnika, nudi okvir, ki združuje celoto slik v lepotno bogastvo naše podružnične cerkve.
Na oboku med rebri so upodobljeni evangelisti, v sečišču reber zaključka je okrogel sklepnik in v njem, kot osrednjem položaju med evangelisti, je Kristus.
Originalni "kranjski" prispevek je prestavitev Kristusa z mesta, ki ustreza polkrožni apsidi pri romanski cerkvi (bizantinsko izročilo) v sklepnik.
Kakšno podobo skriva sklepnik križnorebraste obočne pole ni znano.
Freske oz. njih delčki so odkrite, vendar je to le prvi korak. Potrebno jih je znanstveno obdelati, restavrirati in primerno predstaviti. Eno je gotovo: tudi če ima kdo občutek, da je prezbiterij nekako "nemoderen, starinski", pa hrani v sebi zgodovinsko vrednost in hotenje našega kmečkega človeka po ljudski in stilni umetnosti. Ne bi bilo prav meriti pričujoče slikarije samo z mednarodnimi merili in bi jim, če opazimo, da ne vzdržijo tekme z njimi, odrekali vsakršno vrednost. Freske imajo poseben pomen zaradi svoje lepotne učinkovitosti in skladnega sodelovanja slikarstva z arhitekturo. Vrednost te kulture ni v individualnih uspehih, temveč so naše poslikane cerkve skupna umetnina, ki so jo v vseh časih smatrali za najvišji dosežek likovne umetnosti v kulturnem svetu.
V arhitekturnem smislu ima prezbiterij enopolni križnorebrasti obok na geometričnih konzolah z dvema sklepnikoma. Glede na stavbne elemente je možna sorodnost z Laniščem.
Rebrast obok je skoraj najbolj značilna prvina gotske arhitekture. Najbolj preprost in tudi najstarejši je križnorebrasti obok. Ta nastane tako, da se dva polkrožna loka reber diagonalno prekrižata. Sečišče reber je opremljeno s sklepnikom.
Naš prezbiterij ima križnorebrasti obok z eno obočno polo in z zaključkom, ki ima za osnovo pravokotnik s polovično dolžino kvadratne pole s tristrano zaključenim delom. V polah rebra se diagonalno vežejo ogljišča; v zaključnem delu se ogljišča vežejo prav tako diagonalno, na presečišče diagonalnih reber so pripeta tudi rebra iz ogljišč vzhodne stranice in obeh poševnic. Naš križnorebrasti obok ima prečno rahlo šilasto rebro (prezbiterij cerkve sv. Miklavža na Visokem tega prečnega rebra nima, kar je posebna, razmeroma redka varianta obočnega sistema), ki ima obseg in profil osnovnega rebra.
Obočna konstrukcija se opira na konzole vpete v steno na njeni polovici višine ali celo malo višje. Oblika konzole je geometrična, kopasta, navzdol obrnjene oblike, ki nosi posamezno rebro ali rebrni razcvet (sestavljen iz treh reber), ki v naši cerkvi raste še iz enotnega debla.
Da je prezbiterij obokan se vidi že na zunanjosti cerkve. Talni podzidek okrog prezbiterija je zunanji znak zidane obočne konstrukcije v notranjosti. Pojavlja se na tistih delih stavbe, ki so obokani in grajeni sočasno.
Slikar Janez Ljubljanski
Odkrite freske v prezbiteriju z nekaj ohranjenimi prizori in obrazom ter postavo angela na stropu, pričajo, da so poslikave delo koroškega slikarja, ki si je pridobil ljubljanske mestne pravice, Janeza Ljubljanskega. Nastanek slikarij na Pijavi gorici sovpada istočasno z njegovim delom na Muljavi, to je okrog leta 1456.
Slikar Janez je bil sin beljaškega slikarja Friderika. Na Kranjskem je začel samostojno sprejemati naročila malo pred letom 1443. Takrat je podpisal in datiral freske v naši podružni cerkvi sv. Miklavža na Visokem pod Kureščkom. Zadnje delo ustvarjeno pri nas, z letnico 1459, je na Kamen vrhu v Suhi Krajini. Vmes je upodabljal v Zapužah pri Ajdovščini, Žužemberku, Stični, Trbižu, Verdu, Mačkovcu, Muljavi, sv. Ahacu, Kranju, Crngrobu in morda še kje, pa ni odkrito. Tudi freske na Pijavi gorici so bile odkrite pozno, v devetdesetih letih našega stoletja.
Janez najbrž ne sodi med najbolj kvalitetne slikarje svojega časa na Slovenskem; od začetka do konca je ostajal v senci dosti bolj potentne očetove umetnosti. Kljub temu pa je mojster Janez s svojim velikim opusom osebnost vredna pozornosti.
Kot predstavnik nekoliko zastarelega "mehkega sloga" slika svoje figure z milino in mehkobo, upodablja melanholične svetniške podobe, ezoterične angele ter živo rastlinsko ornamentiko, ki govori o večni aktualnosti z barvami izraženega hrepenenja po lepoti.
Janez Ljubljanski ostaja najbolj reprezentativna umetniška osebnost 15. stoletja na Slovenskem.
Baročni elementi v cerkvi
Da se je cerkev prilagajala novim prihajajočim stilnim obdobjem nam priča tudi vizitacijski protokol škofa Rinalda Scarlichija (1630-1640), ki ja za škofoma Janezom Tavčarjem in Tomažem Hrenom, ki oba spadata med poglavitne nosilce protireformacije in katoliške prenove na Slovenskem, prevzel ljubljanski škofovski sedež in je še odločneje uresničeval tridentinske predpise z ozirom na ureditev cerkvenih stavb in opreme. Tako je ob vizitaciji dne 23. julija leta 1631 v "Ecclesia SS. Simonis et Iudae in Piaua Gorizha", ki jo je opravil njegov avditor Maximus Rigus, zapisano najprej stanje ob obisku in nato ukrepi, ki se morajo izpolniti, da bo cerkev lična in svetlejša in s tem dobila vdih novega stilnega obdobja - baroka. Zahteva, da se okna povečajo, zasteklijo in se omogoči njih odpiranje in zapiranje. Odvečne oltarje je odredil takoj podreti kot sledi : "4. Altare quartum extra fores sub dio pariter immediate destrui et ut supra : super murum poni". Ravno tako so podrli tudi oba stranska oltarja.Izrecno zahteva, da se dva okna v prezbiteriju povečata, kar se je tudi zgodilo. K sreči so okna v zaključnih stenah ostala nespremenjena, le zazidana. V takšnem stanju jih lahko vidimo še danes z vso svojo ozkostjo (le okrog 20 cm), višino (130 cm), šilastim zaključkom in poševnim okenskim ostenjem, ki se širi v notranjost cerkve.
S tem je duh baroka vstopil tudi v to cerkvico in se naselil na samem glavnem oltarju.
Nekako sredi prezbiterija je verjetno stari gotski oltar prepustil mesto sedanjemu baročnemu z vsemi prvinami kiparstva nove dobe - pravilneje rezbarstva, saj gre za delo v lesu. Oltar nosi letnico 1775 videno na njegovi zadnji strani. Sergej Vrišer omenja v svojem delu celo letnico 1755.
Z lahno ukrivljenostjo oltarja v prostor se nastavek v sredini razklene za oltarno nišo s svedrastim stebrom ob vsaki strani, ovitim z rastlinskimi viticami. Za nastavkom je nabran zastor (posejan s cvetovi), ki daje vtis, da se je dvignil nad gledališkim prizoriščem. Na vrhu je tabla z napisom : Sv. Simon in Juda za nas Boga prosita ! Gledališko živost vnašata v oltar figuri v niši: apostol Simon na levi in Juda na desni strani. V roki držita značilna orodja, po katerih se prepoznata.
Leta 1975/76 pa je cerkev dobila tudi kamniti oltar proti ljudstvu, delo arh. J. Kušarja in arh. J. Bregarja. Postavljen je pod slavolok. Ob tej priliki je bil položen nov tlak - klinker v ladji, tla prezbiterija pa oblečena v marmor.
Nove klopi
Dan 27.oktober 1996 bo vreden zapisa v kroniko podružnice. Čeprav že nekoliko prej postavljene, pa so danes blagoslovljene klopi verjetno prve v tej cerkvi.
Arhitekt Blaž Jereb je s svojo strokovnostjo in estetiko želel s klopmi vzpostaviti dialog med baročnim oltarjem, gotskim prezbiterijem in nenazadnje z ljudmi kot koristniki.Izbral je les jesena v naravni barvi, ki s svojo psihologijo lesa pride v takem prostoru najbol do spontanega zlitja z obstoječimi, stilno tako različnimi arhitekturnimi elementi. Naravnost lesa v majhnem prostoru, kljub masivni izdelavi, daje občutek prostornosti, klopem pa prijetno uporabnost.
Postavljene so v dveh vrstah s sprednjima dvema premakljivima klopema (otroške) brez naslonjala in štirimi v talni klinker pritrjenimi "normalnimi" klopmi na vsaki strani. Vsaka klop ima v stranice v kovinskem krogu vstavljen križ.
Mizarstvo Tekavčič, kateremu je bila zaupana izdelava, je s poznano natančnostjo in doslednostjo pretopilo ideje arhitekta v prijeten in kvaliteten izdelek.
avtor: Martin Hostnik