Niko Kuret v svoji knjigi »Marijo nosijo« navaja, da je evangelijsko poročilo glede Marijinega in Jožefovega potovanja (Lk 2, 1-7) dokaj skopo, zato so predstave, kaj sta doživljala pri iskanju prenočišča prepuščene naši domišljiji. Nič ni čudnega, da se pobožno ljudstvo s tem skromnim poročilom ni zadovoljilo in tako so nastale božične igre. Marsikaj tega se je izročalo iz roda v rod, ne samo ustno ampak tudi v zapisih. Smisel običaja je, da Marija roma v hudem zimskem času in prosi ljudi po toplih hišah za prenočišče, prav tako, kot sta se Marija in Jožef podala na pot zaradi popisovanja in sta potem neuspešno iskala prenočišča.
V knjigi je tudi zapisano, da je leta 1908, za običaj »Marijo nosijo« naš rojak Franc Kramar, zapisovalec slovenskih ljudskih pesmi, zapisal prigodniško pesem za adventno devetdnevnico iz Iške Loke. Po ustnem izročilu starejše vaščanke iz Iške Loke pa smo izvedeli, da so Marijo nosili samo v času devetdnevnice. Vsak večer so Marijin kip sprejeli pri hiši, kjer so imeli dekle. Večina deklet je bila včlanjena v Marijino družbo.
V letu 1989 je v ižansko župnijo prišel kot duhovni pomočnik gospod Peter Bogataj. Na enem izmed srečanj je stekla beseda tudi o običaju Marijo nosijo, ki je v Stajah potekal do adventa leta 1945, ko je bil grobo ustavljen in prepovedan. Pri gospe Ivanki Šolaja, rojeni Šuštaršič, smo našli zapis, ki ga še vedno hrani. Besedilo je podobno besedilu, ki ga zapisal Janez Volčič leta 1884 in je bilo objavljeno v Mohorjevi knjigi. Verjetno so ga dekleta prepisala iz te knjige. Devetdnevnica pa se je obhajala že prej, saj je bilo besedilo »Kdo trka še« objavljeno že leta 1861 v Slomškovih Drobtinicah.
Na pobudo takratnega ižanskega župnika g. Antona Koširja smo se dogovorili, da bi običaj v Stajah obnovili in s ponosom lahko zapišem, da smo prvi v naši župniji, ki smo se za to odločili. Po starem običaju se je Marijo nosilo od hiše do hiše v času devetdnevnice. Pri vsaki hiši je ostala en dan. Ker smo bili toliko let brez tega običaja, smo sklenili, da bomo ob Mariji kipu moli vse večere v adventu. Glede na število hiš, ki bodo romarico sprejele, pa bomo določili število dni v vsaki hiši. Besedilo ob sprejemu in slovesu smo prevzeli v celoti in ga uporabljamo še danes.
Tako smo se v adventu leta 1990 prvič sestajali pri treh hišah. Sedaj se je število povečalo na pet hiš. Tako se pred pričetkom adventa dogovorimo, kakšen bo vrstni red hiš, katere bo romarica obiskala in določimo koliko dni bo pri vsaki hiši.
Na prvo adventno nedeljo se pri sveti maši v župnijski cerkvi blagoslovijo Marijini kipi, ki potem kot simbol Marije romarice potujejo od hiše do hiše po Iški vasi, Mateni, Sarskem, Dobravici, Igu, Pijavi Gorici in Stajah. Po blagoslovu Marijine kipe odnesejo iz cerkve posamezniki iz hiš v vasi, pri katerih se začne molitev. Za »stajski« kip pa poskrbijo ižanski duhovniki in ga zvečer pripeljejo v Staje. Kip je v lasti župnišča in se tam tudi čez celo leto hrani. Med nami je bil sedaj navzoč že 20 adventov in je značilne barve za Brezmadežno Marijo, ki ima svetlo moder plašč, pod njim pa je bela obleka. Marija stoji na okroglem podstavku, ki predstavlja zemljo in pod njenimi nogami je kača, ki predstavlja greh,
kateremu Marija ni bila nikdar podvržena. Marijin obraz je mladosten, njen pogled pa zelo mil.
Kip ljudem pooseblja materinsko toplino, varstvo in vir zaupanja svojih težav in preizkušenj.
Kip Marije romarice sprejme predstavnik hiše na vhodu. Po pritrdilnem odgovoru, da je pripravljen sprejeti Marijo romarico na prenočišče, sprejme kip in ga odnese v prostor, katerega so pripravili za molitev. V prostoru se pripravi adventni venček, na katerem se prižgejo sveče odvisno od tega v katerem tednu adventa smo, dve prižgani sveči in slavnostni prtiček pa označita centralni prostor, kamor se postavi Marijin kip. Ko smo vsi zbrani v molitvenem prostoru prične predstavnik hiše z uvodno molitvijo »Angelovega češčenja«. Nadaljujemo z molitvijo veselega dela rožnega venca. Pred pričetkom molitve rožnega venca predstavnik hiše določi, kdo bo molil posamezno desetko. Zadnjo desetko za vse rajne moli predstavnik hiše. Po molitvi rožnega venca zmolimo še litanije Matere Božje. Sledijo ji molitev »O Gospa moja..«, »O Jezus blagoslovi me…« in »Sveti angel«.
Zadnji večer v hiši predstavnik hiše po molitvi »Angelova češčenja« prebere slovo, ob katerem smo vsi zelo ganjeni. Spet in ponovno jo prosimo za njen materinski blagoslov, spomnimo se tudi vseh ljudi, ki smo jih iz te hiše pokopali. Po prebranem slovesu mora Marija ponovno na pot in ponovno iskat prenočišča. Marija potuje včasih samo kratko pot preko dvorišča iz ene hiše v drugo. Včasih pa je pot daljša, skoraj od začetka vasi, pa do zadnje hiše proti Kotu. Spremljamo jo v procesiji po dva in dva, v rokah držimo prižgane svečke, da je vzdušje res slovesno. Med potjo molimo rožni venec. Včasih je zelo mrzlo in sneži, včasih piha veter in nam ugaša prižgane svečke. Spremlja nas lajanje psov, kakšen avto zmanjša hitrost in voznik opazuje dogajanje na cesti. Noben zunanji dražljaj pa ni tako močan, da ne bi zmotil naše zbranosti in molitve.
Ob Mariji se zbiramo od najmlajših pa do najstarejših vaščanov. Manjši otroci se kaj hitro naveličajo ponavljanja »Zdravih Marij«, zato jih začnemo hitro vključevati z molitvijo »naprej«, največkrat z molitvijo 3. skrivnosti, ki je za njih najlažja. Včasih je potrebno kakšnega glasnega
kričača tudi začasno odnesti v vežo, da ne preglasi vseh navzočih. Število navzočih je zelo različno, največ pa se nas zbere za konec tedna. Sedaj se nam večkrat pridružijo tudi molilci iz drugih vasi, pa tudi domači ižanski duhovniki, kadar imajo čas.
Za zaključek smo v adventu 2009 dodali molitev za ozdravljenje po priprošnji k fatimskima vidcema blaženima Frančišku in Jacinti. V adventu 2010 smo molili tudi molitev za uspeh svetega misijona v župniji v letu 2011. Molimo tudi za sovaščane, ki imajo še posebej težke preizkušnje. Zmolimo »Oče naš« in prosimo Marijo naj posreduje pri Bogu. Pogosto na koncu zapojemo kakšno Marijino pesem.
Potem še malo posedimo, pokramljamo, komentiramo aktualne dogodke. Kadar pa obstaja kakšen dodaten razlog, kot je praznovaje godu ali rojstnega dne katerega izmed udeležencev, se ta večer dodatno pogrejemo ob toplem čaju in pecivu.
POZDRAV OB SPREJEMU
Nosilka: » Prijateljica ali sprejmeš Mater Jezusovo na njenem težavnem potovanju v hudem zimskem času v njenem neomadeževanem materinstvu?«
Odgovor: »Prav rada jo sprejmem, da bo tudi ona mene sprejela.«
Nosilka: » Zato pa jo ne časti samo nocoj in jutri, ampak se trudi, da jo boš zmeraj častila«
BREZMADEŽNI V POZDRAV
Dobra mati in gospa, bodi nam pozdravljena. Tempelj božji, hiša sveta, ki brez greha si spočeta. Z grehom se rodi zemljan, tebi pa je nepoznan. Čista si v spočetju bila, preden si se porodila. Mati vseh živečih ščit in svetnikov jasen svit. Jakobova si danica, angelov gospa kraljica. Pred teboj stoji na mah, satan kot pred vojsko plah. Tvoj pristan nam skoz valove, ladjo varno nam priplove. Vstopi v naš preprosti dom, kjer spet našla boš svoj tron. Tu med nami zdaj ostani, to te prosimo vsi zbrani. Varuj naše nam domove, trosi nanje blagoslove. Zvesti hočemo ostati, tebi, ki si naša mati.
BREZMADEŽNI V SLOVO
Kako lepo in veselo je bilo sedaj pri nas, ko smo imeli Marijo, Jezusovo in našo mater na prenočišču. Zares le tam je prava sreča, ljubi mir in nebeško veselje doma, kjer Marija z ljubim Jezusom in svetim Jožefom prebiva. Pa potekel je čas, zvonovi so zapeli angelov pozdrav in nam naznanili, da se Marija poslavlja. O ljuba Mati, sedaj te prav prisrčno prosim, odpusti mi nemarnost, ker si bila pri meni slabo pogoščena in postrežena, tako pomanjkljivo počaščena. Darujem ti znova svoje srce in vse kar sem in kar imam. Ljubljena mati naša pojdi v imenu božjem. Srečno hodi in popotuj povsod po tej ubogi zemlji nosi Jezusa, da bi ga prav častili in uživali njegov mir. Nam vsem daj za slovo svoj materinski blagoslov, blagoslovi nam dušo in telo, hiše in polja in vse kar imamo. Usmili se Marija tudi naših rajnih in vseh tistih, ki smo jih iz te hiše v grob spremili. Po tvoji priprošnji naj uživajo večni pokoj, naj jim sveti večna luč. Mila Mati Marija, kakor se danes ti poslavljaš od nas, tako bomo morda tudi mi kmalu jemali slovo za vselej in nastopili dolgo večnost. Takrat se spomni, o Marija, da si na poti v Betlehem pri nas prenočevala. Pridi s svojim sinom Jezusom, da ga bodo naše duše vredno prejele za popotnico in v zastavo večnega življenja. Pridi s svojim ženinom svetim Jožefom, ki te zdaj spremlja na poti v Betlehem, da nas bosta tolažila v smrtni uri in popeljala naše duše v prelepo Očetovo hišo, kjer bomo večno gledali Boga in tvoje lepo obličje, o Marija!